Mož je spomladi očistil vse naše stare jablane: ledrašco, kanado, mošančko, goldtroneto in še neko drugo,ki ji ne vem imena. Tako so bile vse lepo pomlajene, z lepimi listi, bogate s plodovi. Posebej so mu pa všeč ledrašce, ker imajo kiselkast okus, čeprav v kleti začnejo hitro gniti, pa ga to ne moti, on se jih bo že prej preobjedel.
Koliko jabolk in hrušk se spominjam iz mladosti, ki jih že dolgo več nimamo. To so bili bunžlihi, žitnice, repječe, pozneje rdečke, krivopeclji, najbolj pozno jeseni trdiči, te smo pozimi vedno pekli v pečici. Vsi smo vedeli, katera jablana ali hruška je kje zrela, pa je bilo vseeno, če je bila naša ali sosedova. Povsod smo jih lahko jedli. Še posebej se spominjam hrušk, ki smo jim pravili medenke, zdaj bi bile zagotovo zrele, sršenke prav tako. Pred dnevi smo se s sosedom pogovarjali o jarmešcah. Ima še eno drevo, ki je tako polno, da so veje čisto pri tleh. Dogovarjali smo se, da bo napravil pijačo, ker smo mi v naši velbani kleti našli še kar dober mlin za mletje sadja. Pijača, ime za jabolčnik. Bila sem navdušena, pasterizirala bi ga, morda bi mi celo uspel in bi pozimi pili domač jabolčni sok.
Včerajšnji močan veter je razklal našo ledrašco, s sosedove jarmešce pa sklestil jabolka. Nihče ni jokal, vsi smo bili srečni, da so nam ostale cele strehe, da ni odneslo nobenega strešnika, nobeno drevo ni padlo na hišo. Tretjemu sosedu je podrlo uto, dvignilo sohe v našem in sosedovem vinogradu. Bili pa smo pretreseni, kako veter v trenutku uniči drevesa. Prav tako pozimi, ko so drevesa v gozdu padala kot domine. Teža snega, sunki vetra, drevesa so takrat nemočna. Pa rastejo leta, desetletja, tako močna in mogočna.
Zdaj se moramo z nekom posvetovati, kako bi pomagali naši ledrašci, da bi jo ohranili, sicer se danes najbrž kupijo sadike, saj povsod prodajajo nove stare sorte. Pa ni isto. Našo ledrašco je zasadil moj oče, to so bila drevesa, ki sojih sadili za desetletja. Današnje sorte so drugačne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar