Pred dnevi smo bili malo grdi in smo našim čebelam vzeli njihov pridelek. O tem ne maram razmišljat; kruto je, da smo jim vzeli med, se mi kar malo zasmilijo. Moj mož je postal čebelar pred dvema letoma in imamo svoj med. Imamo med spomladanskih rožic, med naših lip in sedaj še gozdni med. Med, ki ga poveličujemo, hvalimo, ker je pridelan v okolju, kjer ni nekih velikih onesnaževalcev, vsi se trudimo, da bi živeli v sožitju z naravo, brez onesnaževanja.
Torej, mož čebelari. Dan je bil vroč, čeprav smo začeli že zjutraj, sonce je žgalo, čebele so bile pa neznansko vznemirjene. Nisem še doživela takšne invazije čebel, brenčale so okrog mene, ko sem odpirala satja. Iskale so svoj med, svojo zalogo, ki so jo tako skrbno pripravljale. Niso bile napadalne, kljub vsemu pa je bilo to brenčanje okrog mene naporno.
Naš pes ima precej slabih izkušenj s čebelami in osami. Vso to brenčanje ga moti, zato se čez dan najraje zavleče v svoj kot v hiši, prespi vso vročino in letošnje invazije os. Tudi oni dan, ko smo točili med, je bil v svojem kotu, ko hoče ven, pa najprej posluša med vhodnimi vrati, če slučajno kaj brenči. Je sicer kar umirjen pes, ne boji se neviht, nič takega hrupnega, boji pa se brenčanja os in čebel. Si je nabral kar slabih izkušenj s piki. Ko greva na sprehod mimo čebelnjaka, vedno napravi kar precejšen ovinek, celo se je zgodilo, da je šel raje po cesti, kakor z mano po travniku.
O osah ni da bi govorila. Letos jih je ogromno, včeraj sem kosila za hišo, v zemlji so imele gnezdo, pa sem kar srečno ušla. Ne spomnim se, da bi me zadnja leta katera pičila, letos pa sem kar naprej popikana.
Smo en večer debatirali o muhah, osah in sršenih.Sosed je ugotovil, da muh letos še ni kaj veliko, s to ugotovitvijo smo se vsi strinjali, za ose pa ne vemo, kakšno strategijo bi ubrali, da se jih znebimo.
Kaj hočemo, to so čari podeželja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar