V zrelih letih dnevi bežijo ko šus. Hotela sem napisati starih letih, ampak ne, stara pa res še nisem.
Spet je dan skoraj pri kraju, minil pa je v tem večnem poslušanju tašče, ki jo tako ali tako vedno vse boli. Pa lahko pri svojih šestinosemdesetih hodi sama naokrog, gre lahko sama na stranišče, pregleda moj vrt in ga še vedno pokritizira (kaj mora to tak bit, rada pripomni), umsko pa je sploh zelo v redu. Najbolj me pa prizadene, ko reče, tebi je fajn, ko te nič ne boli. Jaz pa z mojim artritisom, ki je spet v napadu. Kaj ji čem razlagat, drugih nikoli ni poslušala, pa sliši tudi slabo. Tast pa ves prijazen, vedno zadovoljen, nikoli ne reče nič hudega.
Zjutraj, ko sem vstala, je spet ena moja Pikica (koza) hodila po dvorišču. Zdaj si dnevno prireja neke izlete preko ograje; nisem še ugotovila, kje gre ven. Potem pa vsa nesrečna iščem škodo. Bila je že pri topinamburu, kar ni neka velika škoda, pa pri marelici, kar je velika škoda, beli majnik je tudi pogrizla, maline ima najrajši. Poleg tega, da gre preko ograje in dela škodo, pa je še zelo nesrečna in se dere, ker je sama. To sem se pri svojih kozicah že naučila, da nobena ni rada sama. Ko zatava katera stran od drugih, se že kličejo in iščejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar