Zima prihaja

Mož je predlagal malo počitka. Sva namreč v drvah. Nalagava jih na traktorsko prikolico. Vsa dela z drvami so pri nas težka. Imamo gozd, vendar je precej strm, zato je pripraviti drva za zimo vedno velika muka. Letos smo si našli nekoga z velikim in močnim traktorjem, da nam je potegnil cela drevesa gor na ravnico. Tako se naše delo začenja šele na robu gozda. Tam jih razžagamo, nasekamo in naložimo na traktor. Ker moramo pripraviti kurjavo za dve hiši: za babico in dedka, potem pa še za naju. Midva imava še nekaj zaloge, babica in dedek v dolini pa ne. Zato jih zdaj vozimo v dolino.
Spominjam se zim iz mojega otroštva. Včasih je bilo tako mrzlo, da sem se zvečer pokrila čez glavo in dihala, dihala, da sem se ogrela. Zjutraj pa so bila okna okrašena s čudovitimi ledenimi rožami. Prelepimi. Ne spomnim se, da bi od otroštva še kdaj  videla ledene rože. Vmes so moji starši na hiši pred desetletji zamenjali okna, s takimi trokrilnimi, oba moja starša sta že pokojna, jaz pa sem se vrnila v to hiško, spet smo vstavili nova okna, taka iz mojega otroštva z lesenimi križi, vendar narejena po sedanjih standardih. Pozimi toplota ne uhaja skozi okna, napravili smo centralno gretje, čeprav še vedno rada zakurim v krušno peč. V otroštvu sem bila veliko na peči, se grela, pisala naloge ali poslušala starejše, ki so se pogovarjali za mizo.
Kljub temu, da sva z možem z velikim veseljem obnavljala krušno peč, v kateri je moja mama vsako soboto pekla kruh, pa ne grem več sedet nanjo. Zdaj poleti na njej lepo v senci sušim rože za čaje. V peč pa zakurim, ko so večeri malo hladnejši, jeseni, tudi poleti, ko dežuje in je lepo posedeti na toplem.
Ko le ne bi bila letos spet taka zima kot lani. Snega je bilo resnično preveč. Mož je bil v bolnici, peš sem morala v dolino, ker cesta ni bila splužena.