Ni več za bit. Tako se pri reče, ko smo vsega siti in brezvoljni. Zdaj smo pa zares dobili svoj del vročinskega vala.Trava se suši, na vrtu se suši, tudi mlada drevesa, ki smo jih spomladi zasadili rabijo vodo. Hvala bogu, da sem zvečer preveč utrujena, da bi pogledala televizijo in sem tako verjetno preslišala obvestila o varčevanju z vodo. Tako pa, sicer s slabo vestjo, poskušam reševati s cevjo za zalivanje nekatere rastline. Z našo domačo haloško vodo, seveda. Tudi vso vodo, ki jo uporabljam v kuhinji pri pranju zelenjave in podobno znosim ven na gredo.
Zjutraj sva ob šestih s psom šla na najin jutranji potem, sosed pa je takrat že prišel s kosilnico domov, ker je že pokosil travnik. Je rekel, da ni več veliko otave, ker je šla nazaj v zemljo. Suša vzame, ja. Midva s psom bova tudi morala najin sprehod začeti bolj zgodaj. Pot naju vedno vodi skozi gozd, da je še nekako znosno, samo ostala dela potem moram opravljati po vročini. Danes smo šli (mož, pes in jaz) ob osmih v Štombergo (enkrat moram napisati poimenovanja, ki so v rabi na naši kmetiji) na njivo po fižol. Na njivi je sicer bila še senca, ker je na taki jasi sredi gozda, bolj v kotlini. Ampak pot nazaj s košarami v rokah je bila že naporna.
Vmes sta Naš Vito in mož šla še do studenca, ki je tudi v Štombergi, kamor smo včasih hodili po vodo, da se je Vito malo zmočil in začofotal. Ker se vedno valja po listju in blatu tam okrog, ga moramo potem doma oprati cevjo. Kje so dnevi, ko smo se hladili v morju, kajne Vito.
Torej me danes čaka še fižol za vlaganje v kozarce. Sva ga pa zdajle ravno z možem pojedla vsak en zvrhan krožnik, zabeljenega z ocvirki, pa nič drugega zraven. Pečem še jabolčni zavitek, jabolkam sem dodala izkoščičene ringloje, ti so letos polni, da se veje lomijo. Pa še dve skrivnosti tega štrudla, testo je od Pečjaka, namesto cimeta pa groza, največja groza, mleta kumina. Pa je vsega kriv vročinski val, ker zapiram polkne in moram vse dneve po hiši skoraj tipati, ker se izogibam prižiganju luči; praktično živim v mraku in temi. Da ne bom lagala, prižgala sem si luč na napi, vendar sem na polički kljub temu zagrabila za mleto kumino, ne cimeta. Tudi Maestro ima svoj del krivde, ker so vse stekleničke začimb enake. Zdi se, da me je moj nos tudi pustil na cedilu. Bom videla, kakšen bo moj današnji jabolčni, ringlojev zavitek.
Bom kar tiho, nič ne bom omenjala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar