Vojna bo

Sosedo sem peljala v mesto k zdravniku. Vsako vožnjo v dolino, kar je največ enkrat na teden, izkoristim za nakupe. V  glavnem so to nakupi živil, ki jih ne pridelam sama, toaletnega papirja, papirnatih brisač, hrane za moje tri muce. Za psa kupujem hrano  v prodajalnah za živali,  tako so mi svetovali. Menda v supermarketih ni dovolj dobra, če hočeš zdravega psa. Kako je z živili zame, o tem ne bom razmišljala.
In tako sem torej nabasala moj voziček in na blagajni zlagala iz njega, res je bilo kar nekaj robe. Gospa za menoj je imela par stvari v rokah in je bila vsa nestrpna, ker sem bila malo dlje na blagajni. Spremljevalec te gospe pa je dejal: "Vojna bo!"
To me je spomnilo na tista leta, ko smo vedno nekaj kupovali na zalogo, pa olje, pa pralni prah....
Ampak jaz zdaj ne počnem tega. Po nakupih grem res bolj poredko; trenutno imam vso zelenjavo doma, ekološko neoporečno, pridno nabiram rastlinice za čaje, češnje so bile polne kot še nikoli, ribez je obrodil obilno, imamo zrele breskve, hruške. Pri sosedu imajo zrele jabolke. Kruh redno spečem. Res ni vsak dan svež, včasih je že kar malo suh. Ne bojim se vojne.