Končno se je umiril, leži v lojpi, še ne sicer na svojem placu, in vzdihuje, vzdihuje. Naš pes Vito.
Lojpa je prostor v naši stari hiši, morda bi kdo rekel hodnik, jaz pravim lojpa, tako smo vedno rekli. Mož, ki je včasih strogo pazil na jezik (profesor slovenščine) počasi prevzema nekatere moje besede. Lojpa mu je že kar domača.
Vito torej leži v lojpi in od utrujenosti vzdihuje. Tačke ima obrnjene proti kuhinji, glavo proti sobi, rep in rit pa v moji smeri. Ker mi vzhaja kruh in sem prižgala pečico, da ga dam pečt, bom morala spet prestopat preko njega. To itak vedno počnem. Ko imam opravke v kuhinji, se poči na sredo in se ga moram izogibat. Jaz pa sem srečna, da je zraven mene, da si poišče prostor blizu mene, da ga lahko vsak trenutek malo počohljam. On pa kar drema, samo z repom malo pomahlja.
Pred večerom je bila naša skupnost v Štombergi: mož, pes, jaz. Pa je tekal okrog njive, trava je velika, ker nismo še pokosili, naenkrat je bil na hrbtu in se je valjal in gundral (godrnjal), da sva z možem pomislila, da je divji prašič. Ker divji prašiči so letos kar pogosti.
Spet vzdih, globok vzdih. Naš Vito pa res zna vzdihovati. Pa milo gledati. V tem je res mojster. O milem gledanju bom lahko še veliko napisala.
O psih vem sicer grozljivo premalo, ampak v teh nekaj več kot pet letih, smo kar nekako krmarili, se navadili drug na drugega in se strahotno pogrešali, ko nismo bili skupaj. Prav gotovo pa ne bi vsako jutro šla na sprehod. Tako pa greva: Vito in jaz vedno, mož pa ob dnevih, ko se počuti dovolj dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar