Kar nekaj dni sem preživela v kleti, v naši stari, velbani kleti. Da naj jo prebelim z apnom, mi je svetoval sosed.
Pa sva z možem začela: najprej vso kramo ven; sva našla še stari mlin za mletje sadja. Da bomo mleli jabolka in napravili sladko pijačo iz jarmesc, ki so letos res zelo polne, je načrtoval sosed. Pa lesene kadi za grozdje, lakenco leseno. Prinesel je špriclo še od svoje babice, tako bakreno za na hrbet, ročno, izdelano v Panoniji, Murska Sobota. Zmešali smo apno, preko krpe precedili, škropilnico na hrbet in sem začela: leva roka gor, dol, gor, dol... zelo naporno, z desno pa škropila. Štiri dni zapored, da je zdaj klet vsa razkužena, stene pa še vedno niso bele. Mož pravi, da taka stara velbana klet mora imeti tudi neko patino, da je čar v tem. Da lahko začneva zdaj prirejat pušlšanke, kakor v mladih letih mojih staršev.
Jaz pa pogrešam ploščice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar