Na ravno

Danes sem bila na ravnem. Vedno smo govorili, da gremo na ravno, če smo šli v dolino. V moji mladosti je bila to krepka ura peš hoje dol, gor pa več,  danes pa se peljem z avtomobilom. Ni bilo hujšega, kakor med počitnicami iti v trgovino. Bosih nog, po stezi skozi gozd, travnike, potem pa po makadamski cesti. Kolikokrat sem zadela v kakšen kamen, da sem imela krvave prste na nogah. Hodila sem v strahu pred kačami. Bog ve, če sem sploh kdaj videla zares strupeno kačo, ampak takrat so bile zame vse kače nevarne.
Danes sem se torej odpravila v dolino, na pokopališče in trgovino. Sama. Mož se še težje odloči, da gre dol. On, ki je odraščal med množico otrok v bloku, potem živel do pred dveh let v strnjenem naselju, bil zaposlen v ustanovi, kjer je dnevno srečeval ogromno ljudi, je odkril svobodo, ki jo prinaša odmaknjenost od množic, od cest in hiš. In od zdravnikov. Mož ima težave z zdravjem. Vsake toliko časa mora do kakeka zdravnika, največkrat v UKC Maribor. Naporna je vožnja tja, čakanje po čakalnicah, hodnikih, potem vožnja domov...
Potem pa vedno pride tisti trenutek, ko se pripeljeva na vrh našega hriba, se desno odpre pogled na Pohorje in Boč, pred nama pa Skokov kugl (tako mu pravimo), teh najinih 527 metrov nadmorske višine naju napolni s takim olajšanjem, mirom, veseljem, vso lepoto, ki jo lahko zaznavama. Nikoli doslej me noben kraj ni tako zapolnjeval in osrečeval, kakor me danes Budna, moja rojstna hiša v Budnem, kjer sedaj živim. Vsem težavam navkljub.