Ledrašce in jarmešce

Mož je spomladi očistil vse naše stare jablane: ledrašco, kanado, mošančko, goldtroneto in še neko drugo,ki ji ne vem imena. Tako so bile vse lepo pomlajene, z lepimi listi, bogate s plodovi.  Posebej so mu pa všeč ledrašce, ker imajo kiselkast okus, čeprav v kleti začnejo hitro gniti, pa ga to ne moti, on se jih bo že prej preobjedel.
Koliko jabolk in hrušk  se  spominjam iz mladosti, ki jih že dolgo več nimamo. To so bili bunžlihi, žitnice, repječe, pozneje rdečke, krivopeclji, najbolj pozno jeseni trdiči, te smo pozimi vedno pekli v pečici. Vsi smo vedeli, katera jablana ali hruška je kje zrela, pa je bilo vseeno, če je bila naša ali sosedova. Povsod smo jih lahko jedli. Še posebej se spominjam hrušk, ki smo jim pravili medenke, zdaj bi bile zagotovo zrele, sršenke prav tako. Pred dnevi smo se s sosedom pogovarjali o jarmešcah. Ima še eno drevo, ki je tako polno, da so veje čisto pri tleh. Dogovarjali smo se, da bo napravil pijačo, ker smo mi v naši velbani kleti  našli še kar dober mlin za mletje sadja. Pijača, ime za jabolčnik. Bila sem navdušena, pasterizirala bi ga, morda bi mi celo uspel in bi pozimi pili domač jabolčni sok.
Včerajšnji močan veter je razklal našo ledrašco, s sosedove jarmešce pa sklestil jabolka. Nihče ni jokal, vsi smo bili srečni, da so nam ostale cele strehe, da ni odneslo nobenega strešnika, nobeno drevo ni padlo na hišo. Tretjemu sosedu je podrlo uto, dvignilo sohe v našem in sosedovem vinogradu. Bili pa smo pretreseni, kako veter v trenutku uniči drevesa. Prav tako pozimi, ko so drevesa v gozdu padala kot domine. Teža snega, sunki vetra, drevesa so takrat nemočna. Pa rastejo leta, desetletja, tako močna in mogočna.
Zdaj se moramo z nekom posvetovati, kako bi pomagali naši ledrašci, da bi jo ohranili, sicer se danes najbrž kupijo sadike, saj povsod prodajajo nove stare sorte. Pa ni isto. Našo ledrašco je zasadil moj oče,  to so bila drevesa, ki sojih sadili za desetletja. Današnje sorte so drugačne.

Vito

Še vedno je prevroče, da bi me mikalo kako delo. Že od enajste ure sem v hiši, sem skuhala, spet fižol, seveda, kaj pa drugega. Soseda mi je oni dan rekla, da bosta oba dobila raka, ker jesta samo meso. Midva z možem pa bova dobila raka od fižola. Že lep čas je skoraj vsak dan na sporedu.
Po jutranjem sprehodu, sva pes, ime mu je Vito, šla še v Štombergo po fižol. Ni mu bilo za nič, samo ležal je sredi njive, dobro, da je precej zaraščena s travo in fižolom. Raste še zelje, korenje in krompir. Tega bom kmalu morala izkopati, ker je v tej suši že precej zrel, posebej še zgodnji.
Ampak danes je glavni Vito, ne moja njiva. Zdaj je že kar nekaj let z nami. Ko smo ga dobili, tako majhnega in mehkega, smo bili navdušeni, vse nas je osvojil, tako je še danes. Težko smo izbrali ime. Moralo je biti nekaj kratkega, res smo imeli veliko izbiro imen. Skoraj tako kot pri novem angleškem princu. Potem smo se odločili, da bo Vito, ker je bil lep kot Marlon Brando v mladih letih, najbolj pa nam je  ostal v spominu kot Vito Corleone. Naš Vito pa je še vedno lep, lani so mu zrastli neki dodatni brki, mož pravi, da je kot angleški lord, nekoga drugega pa spominja na Franca Jožefa, avstrijskega cesarja. Ti njegovi brki so res nekaj posebnega, pozimi se mu je sneg obešal na njih.
Trenutno Vito preživlja težke čase, ta vročina je zanj neznosna. Zjutraj ob devetih gre v hišo, do večera je v ležečem  položaju, malo na hrbtu, malo pa vse štiri od sebe. Si pa menjava prostore; nekaj časa je v sobi, potem gre v kuhinjo, genau na sredo, potem v lojpo, spet genau na sredo, da moramo vedno paziti, da ne stopimo na kakšen del njegovega telesa.
Vito pa ni vedno priden. Sovraži muce. Sosedov Ringo, s katerim sta straaaašna prijatelja in je malo starejši, ga je kar lepo naučil preganjati muce. Ker imamo od lani tudi mi dve muci, letos še enega mladička, torej tri, sem ga hotela navadit nanje. Vsak dan mu prinesem mladička, da ga ovohava in ga hvalim, kako je priden. Dokler imam mucko v naročju, je res priden in je ves prijazen, maha z repom in je srečen. Oni dan pa sem mucko spustila, komaj je zbežala pred njim. Trije smo ga s težavo spravili stran od muce. Pa nima samo težav z mucami. Nor je tudi na vrane. Ko zasliši krakanje, se spusti v dir za njimi. Pozimi je bilo zelo pestro, ko so vrane živele tu okoli. Zdaj jih je manj. Mož pravi, da so to Murnove  vrane. On povsod doživlja naše pesnike in pisatelje.

Še je vroče

In smo zaprti v hiši. Vstala sem s soncem, lepa rdeča krogla, pol ure za tem pa je že toplo sijalo. Z možem sva že ob pol šestih zlagala drva. Čeprav je nedelja, ko v glavnem počnemo manj pomembne reči. Nič tako udarniškega, ampak sinoči smo imeli obisk do noči, čez dan po vročini pa itak počivamo. Saj mož ne zmore nekih težkih opravil, drva naložim na samokolnico in mu jo zapeljem, da on zlaga. Sama jih ne zlagam, ker sem potem kriva, da se prevrnejo. Prevrnejo pa se tako ali tako, ker se posušijo, pa ta naš veter, ki včasih zamahuje z neznansko močjo. Pes je moral čakati do sedmih na svoj sprehod. Je bilo že kar vroče, pa še se je odločil, da gre na obisk k Jelki v Jelovček (tam sem živela sedem prvih let mojega življenja), jaz nisem nameravala zaviti tja, Vito pa  ni prišel na moje klice, morala sem mu slediti.. Jelka (vedno ima kakšen priboljšek) in njen  mož pa sta najbrž v Mariboru, ker je bila hiša zaprta, polkna tudi, ko sem odprla pipo za vodo, pa je pritekla samo kapljica. Vito pa je bil žejen, je čakal, da bo pritekla,  lizal je pipo, pa vode ni bilo. Če ne bi svojeglavo zavil tja, bi bila že doma in bi se lahko odžejal. Tako sem zavila do enega studenca, kamor smo hodili po vodo, ko smo še živeli v Jelovčeku. Od tega studenca, ki je že dolgo zapuščen, tudi osušen, je ostalo samo par mlakin blato, ni bilo kaj piti. Morala sva hitro domov, pes je s takim težkim korakom šel za mano. Doma pa niti ni šel  najprej pit, ampak se je počil v svojo jamo pod lipo. Celo sem mu vodo morala  prinesti do njega.
Ker imam danes dan počitka, malo berem zastarele novice, trač novice in podobno. Tako zdaj vem, da je kraljica odpotovala na počitnice na Škotsko, Andrej Predin pravi, da je debelost znak revščine, res ti bogati in slavni so vsi vitki. Novice o politiki in nesrečah me ne pritegnejo. Tudi, ko sem še redno brala časopise, nisem nikoli brala novic iz črne kronike. Grozno mi je brati o vseh teh človeških nesrečah, nevoljah.
Moram pohvaliti moj jabolčni - ringlojev zavitek. Zelo je bil dober, kumine sploh nisem omenjala, vsi so ga hvalili, danes bi morala speči novega, pa se mi nikakor ne da. Poiskala sem recept za muffine, pa je tudi ostalo pri receptu na kuhinjski mizi. Sicer pa dan še ni pri kraju.
Moj mož, slavist, bi se zgrozil ob mojih stavkih, slovničnih  napakah, pa kaj čem, pravopisa si ne bom odpirala. Škoda je samo, da ne zmorem pisati v mojem narečju, ki ga vedno bolj govorim, tako naše budnsko.

Vročina in še kaj

Ni več za bit. Tako se pri reče, ko smo vsega siti in brezvoljni. Zdaj smo pa zares dobili svoj del vročinskega vala.Trava se suši, na vrtu se suši, tudi mlada drevesa, ki smo jih spomladi zasadili rabijo vodo. Hvala bogu, da sem zvečer preveč utrujena, da bi pogledala televizijo in sem tako verjetno preslišala obvestila o varčevanju z vodo. Tako pa, sicer s slabo vestjo, poskušam reševati s cevjo za zalivanje  nekatere rastline. Z našo domačo haloško vodo, seveda. Tudi vso vodo, ki jo uporabljam v kuhinji pri pranju zelenjave in podobno znosim ven na gredo.
Zjutraj sva ob šestih s psom šla na najin jutranji potem, sosed pa je takrat  že prišel s kosilnico domov, ker je že pokosil travnik. Je rekel, da ni več veliko otave, ker je šla nazaj v zemljo. Suša vzame, ja. Midva s psom bova tudi morala najin sprehod začeti bolj zgodaj. Pot naju vedno vodi skozi gozd, da je še nekako znosno, samo ostala dela potem moram opravljati po vročini. Danes smo šli (mož, pes in jaz) ob osmih v Štombergo (enkrat moram napisati poimenovanja, ki so v rabi na naši kmetiji) na njivo po fižol. Na njivi je sicer bila še senca, ker je na taki jasi sredi gozda, bolj v kotlini. Ampak pot nazaj s košarami v rokah je bila že naporna.
Vmes sta Naš Vito in mož šla še do studenca, ki je tudi v Štombergi, kamor smo včasih hodili po vodo, da se je Vito malo zmočil in začofotal. Ker se vedno valja po listju in blatu tam okrog, ga moramo potem doma oprati cevjo. Kje so dnevi, ko smo se hladili v morju, kajne Vito.
Torej me danes čaka še fižol za vlaganje v kozarce. Sva ga pa zdajle ravno z možem pojedla vsak en zvrhan krožnik, zabeljenega z ocvirki, pa nič drugega zraven. Pečem še jabolčni zavitek, jabolkam sem dodala izkoščičene ringloje, ti so letos polni, da se veje lomijo. Pa še dve skrivnosti tega štrudla, testo je od Pečjaka, namesto cimeta pa groza, največja groza, mleta kumina. Pa je vsega kriv vročinski val, ker zapiram polkne in moram vse dneve po hiši skoraj tipati, ker se izogibam prižiganju luči; praktično živim v mraku in temi. Da ne bom lagala, prižgala sem si luč na napi, vendar sem na polički kljub temu zagrabila za mleto kumino, ne cimeta. Tudi Maestro ima svoj del krivde, ker so vse stekleničke začimb enake. Zdi se, da me je moj nos tudi pustil na cedilu. Bom videla, kakšen bo moj današnji jabolčni, ringlojev zavitek.
Bom kar tiho, nič ne bom omenjala.

Brenčanje

Kar nekaj dni mi je minilo, ko računalnika nisem niti pogledala. Vročina mi ne prizanaša, moj artritis tudi ne. Poletje je v polnem teku, želim si videti morje, Bohinj in še kaj. Sem pač obtičala v Budni (še sama ne vem, kako je prav, Budno ali Budna, moja mama je rekla Budno, zdaj se pa vse bolj uveljavlja  Budna; to je naš zaselek).
Pred dnevi smo bili malo grdi in smo našim čebelam vzeli njihov pridelek. O tem ne maram razmišljat; kruto je, da smo jim  vzeli med, se mi kar malo zasmilijo. Moj mož je postal čebelar pred dvema letoma in imamo svoj med. Imamo med spomladanskih rožic, med naših lip in sedaj še gozdni med. Med, ki ga poveličujemo, hvalimo, ker je pridelan v okolju, kjer ni nekih velikih onesnaževalcev, vsi se trudimo, da bi živeli v sožitju z naravo, brez onesnaževanja.
Torej, mož čebelari. Dan je bil vroč, čeprav smo začeli že zjutraj, sonce je žgalo, čebele so bile pa neznansko vznemirjene. Nisem še doživela takšne invazije čebel, brenčale so okrog mene, ko sem odpirala satja. Iskale so svoj med, svojo zalogo, ki so jo tako skrbno pripravljale. Niso bile napadalne, kljub vsemu pa je bilo to brenčanje okrog mene naporno.
Naš pes ima precej slabih izkušenj s čebelami in osami. Vso to brenčanje ga moti, zato se čez dan najraje zavleče v svoj kot v hiši, prespi vso vročino in letošnje invazije os. Tudi oni dan, ko smo točili med, je bil v svojem kotu, ko hoče ven, pa najprej posluša med vhodnimi vrati, če slučajno kaj brenči.  Je sicer kar umirjen pes, ne boji se neviht, nič takega hrupnega, boji pa se brenčanja os in čebel. Si je nabral kar slabih izkušenj s piki. Ko greva na sprehod mimo čebelnjaka, vedno napravi kar precejšen ovinek, celo se je zgodilo, da je šel raje po cesti, kakor z mano po travniku.
O osah ni da bi govorila. Letos jih je ogromno, včeraj sem kosila za hišo, v zemlji so imele gnezdo, pa sem kar srečno ušla. Ne spomnim se, da bi me zadnja leta katera pičila, letos pa sem kar naprej popikana.
Smo en večer debatirali o muhah, osah in sršenih.Sosed je ugotovil, da muh letos še ni kaj veliko, s to ugotovitvijo smo se vsi strinjali, za ose pa ne vemo, kakšno strategijo bi ubrali, da se jih znebimo.
Kaj hočemo, to so čari podeželja.

Na ravno

Danes sem bila na ravnem. Vedno smo govorili, da gremo na ravno, če smo šli v dolino. V moji mladosti je bila to krepka ura peš hoje dol, gor pa več,  danes pa se peljem z avtomobilom. Ni bilo hujšega, kakor med počitnicami iti v trgovino. Bosih nog, po stezi skozi gozd, travnike, potem pa po makadamski cesti. Kolikokrat sem zadela v kakšen kamen, da sem imela krvave prste na nogah. Hodila sem v strahu pred kačami. Bog ve, če sem sploh kdaj videla zares strupeno kačo, ampak takrat so bile zame vse kače nevarne.
Danes sem se torej odpravila v dolino, na pokopališče in trgovino. Sama. Mož se še težje odloči, da gre dol. On, ki je odraščal med množico otrok v bloku, potem živel do pred dveh let v strnjenem naselju, bil zaposlen v ustanovi, kjer je dnevno srečeval ogromno ljudi, je odkril svobodo, ki jo prinaša odmaknjenost od množic, od cest in hiš. In od zdravnikov. Mož ima težave z zdravjem. Vsake toliko časa mora do kakeka zdravnika, največkrat v UKC Maribor. Naporna je vožnja tja, čakanje po čakalnicah, hodnikih, potem vožnja domov...
Potem pa vedno pride tisti trenutek, ko se pripeljeva na vrh našega hriba, se desno odpre pogled na Pohorje in Boč, pred nama pa Skokov kugl (tako mu pravimo), teh najinih 527 metrov nadmorske višine naju napolni s takim olajšanjem, mirom, veseljem, vso lepoto, ki jo lahko zaznavama. Nikoli doslej me noben kraj ni tako zapolnjeval in osrečeval, kakor me danes Budna, moja rojstna hiša v Budnem, kjer sedaj živim. Vsem težavam navkljub.

Zima prihaja

Mož je predlagal malo počitka. Sva namreč v drvah. Nalagava jih na traktorsko prikolico. Vsa dela z drvami so pri nas težka. Imamo gozd, vendar je precej strm, zato je pripraviti drva za zimo vedno velika muka. Letos smo si našli nekoga z velikim in močnim traktorjem, da nam je potegnil cela drevesa gor na ravnico. Tako se naše delo začenja šele na robu gozda. Tam jih razžagamo, nasekamo in naložimo na traktor. Ker moramo pripraviti kurjavo za dve hiši: za babico in dedka, potem pa še za naju. Midva imava še nekaj zaloge, babica in dedek v dolini pa ne. Zato jih zdaj vozimo v dolino.
Spominjam se zim iz mojega otroštva. Včasih je bilo tako mrzlo, da sem se zvečer pokrila čez glavo in dihala, dihala, da sem se ogrela. Zjutraj pa so bila okna okrašena s čudovitimi ledenimi rožami. Prelepimi. Ne spomnim se, da bi od otroštva še kdaj  videla ledene rože. Vmes so moji starši na hiši pred desetletji zamenjali okna, s takimi trokrilnimi, oba moja starša sta že pokojna, jaz pa sem se vrnila v to hiško, spet smo vstavili nova okna, taka iz mojega otroštva z lesenimi križi, vendar narejena po sedanjih standardih. Pozimi toplota ne uhaja skozi okna, napravili smo centralno gretje, čeprav še vedno rada zakurim v krušno peč. V otroštvu sem bila veliko na peči, se grela, pisala naloge ali poslušala starejše, ki so se pogovarjali za mizo.
Kljub temu, da sva z možem z velikim veseljem obnavljala krušno peč, v kateri je moja mama vsako soboto pekla kruh, pa ne grem več sedet nanjo. Zdaj poleti na njej lepo v senci sušim rože za čaje. V peč pa zakurim, ko so večeri malo hladnejši, jeseni, tudi poleti, ko dežuje in je lepo posedeti na toplem.
Ko le ne bi bila letos spet taka zima kot lani. Snega je bilo resnično preveč. Mož je bil v bolnici, peš sem morala v dolino, ker cesta ni bila splužena.

Nedelja, spet

V zrelih letih dnevi bežijo ko šus. Hotela sem napisati starih letih, ampak ne, stara pa res še nisem.
Spet je dan skoraj pri kraju, minil pa je v tem večnem poslušanju tašče, ki jo tako ali tako vedno vse boli. Pa lahko pri svojih šestinosemdesetih hodi sama naokrog, gre lahko sama na stranišče, pregleda moj vrt in ga še vedno pokritizira (kaj mora to tak bit, rada pripomni), umsko pa je sploh zelo v redu. Najbolj me pa prizadene, ko reče, tebi je fajn, ko te nič ne boli. Jaz pa z mojim artritisom, ki je spet v napadu. Kaj ji čem razlagat, drugih nikoli ni poslušala, pa sliši tudi slabo. Tast pa ves prijazen, vedno zadovoljen, nikoli ne reče nič hudega.

Zjutraj, ko sem vstala, je spet ena moja Pikica (koza) hodila po dvorišču. Zdaj si dnevno prireja neke izlete preko ograje; nisem še ugotovila, kje gre ven. Potem pa vsa nesrečna iščem škodo. Bila je že pri topinamburu, kar ni neka velika škoda, pa pri marelici, kar je velika škoda, beli majnik je tudi pogrizla, maline ima najrajši. Poleg tega, da gre preko ograje in dela škodo,  pa je še zelo nesrečna in se dere, ker je sama. To sem se pri svojih kozicah že naučila, da nobena ni rada sama. Ko zatava katera stran od drugih, se že kličejo in iščejo.

Vojna bo

Sosedo sem peljala v mesto k zdravniku. Vsako vožnjo v dolino, kar je največ enkrat na teden, izkoristim za nakupe. V  glavnem so to nakupi živil, ki jih ne pridelam sama, toaletnega papirja, papirnatih brisač, hrane za moje tri muce. Za psa kupujem hrano  v prodajalnah za živali,  tako so mi svetovali. Menda v supermarketih ni dovolj dobra, če hočeš zdravega psa. Kako je z živili zame, o tem ne bom razmišljala.
In tako sem torej nabasala moj voziček in na blagajni zlagala iz njega, res je bilo kar nekaj robe. Gospa za menoj je imela par stvari v rokah in je bila vsa nestrpna, ker sem bila malo dlje na blagajni. Spremljevalec te gospe pa je dejal: "Vojna bo!"
To me je spomnilo na tista leta, ko smo vedno nekaj kupovali na zalogo, pa olje, pa pralni prah....
Ampak jaz zdaj ne počnem tega. Po nakupih grem res bolj poredko; trenutno imam vso zelenjavo doma, ekološko neoporečno, pridno nabiram rastlinice za čaje, češnje so bile polne kot še nikoli, ribez je obrodil obilno, imamo zrele breskve, hruške. Pri sosedu imajo zrele jabolke. Kruh redno spečem. Res ni vsak dan svež, včasih je že kar malo suh. Ne bojim se vojne.

Klet velbana

Kar nekaj dni sem preživela v kleti, v naši stari, velbani kleti. Da naj jo prebelim z apnom, mi je svetoval sosed.
Pa sva z možem začela: najprej vso kramo ven; sva našla še stari mlin za mletje sadja. Da bomo mleli jabolka in napravili sladko pijačo iz jarmesc, ki so letos res zelo polne, je načrtoval sosed. Pa lesene kadi za grozdje, lakenco leseno. Prinesel je špriclo še od svoje babice, tako bakreno za na hrbet, ročno, izdelano v Panoniji, Murska Sobota. Zmešali smo apno, preko krpe precedili, škropilnico na hrbet in sem začela: leva roka gor, dol, gor, dol... zelo naporno, z desno pa škropila. Štiri dni zapored, da je zdaj klet vsa razkužena, stene pa še vedno niso bele. Mož pravi, da taka stara velbana  klet mora imeti tudi neko patino, da je čar v tem. Da lahko začneva zdaj prirejat pušlšanke, kakor v mladih letih mojih staršev.
Jaz pa pogrešam ploščice.

Vzdihujoči pes

Končno se je umiril, leži v lojpi, še ne sicer na svojem placu, in vzdihuje, vzdihuje. Naš pes Vito.
Lojpa je prostor v naši stari hiši, morda bi kdo rekel hodnik, jaz pravim lojpa, tako smo vedno rekli. Mož, ki je včasih strogo pazil na jezik (profesor slovenščine) počasi prevzema nekatere moje besede. Lojpa mu je že kar domača.
Vito  torej leži v lojpi in od utrujenosti vzdihuje. Tačke ima obrnjene proti kuhinji, glavo proti sobi, rep in rit pa v moji smeri. Ker mi vzhaja kruh in sem prižgala pečico, da ga dam pečt, bom morala spet prestopat preko njega. To itak vedno počnem. Ko imam opravke v kuhinji, se poči na sredo in se ga moram izogibat. Jaz pa sem srečna, da je zraven mene, da si poišče prostor blizu mene, da ga lahko vsak trenutek malo počohljam. On pa kar drema, samo z repom malo pomahlja.
Pred večerom je bila naša skupnost v Štombergi: mož, pes, jaz. Pa je  tekal okrog njive, trava je velika, ker nismo še pokosili, naenkrat je bil na hrbtu in se je valjal in gundral (godrnjal), da sva z možem pomislila, da je divji prašič. Ker divji prašiči so letos kar pogosti.
Spet vzdih, globok vzdih. Naš Vito pa res zna vzdihovati. Pa milo gledati. V tem je res mojster. O milem gledanju bom  lahko še veliko napisala.
O psih vem sicer grozljivo premalo, ampak v teh nekaj več kot pet letih, smo kar nekako krmarili, se navadili drug na drugega in se strahotno pogrešali, ko nismo bili skupaj. Prav gotovo pa ne bi vsako jutro šla na sprehod. Tako pa greva: Vito in jaz vedno, mož pa ob dnevih, ko se počuti dovolj dobro.

NEDELJA, 7.7.

Začenjam...
Ta 7.7. je zapisan v moji glavi. Spomin na neko smrt pred mnogimi leti.
Danes pa nedelja, ko spet kuham za taščo in tasta, se trudim s pogovorom, ker je babica tako zelo naglušna, slušni aparat pa vedno ostane doma na polički pri radiu.