Res je. Včeraj nikoli ni danes. Kar mine, pač mine. Dan je bil prekrasen: sončen, majčkeno vetroven, ne preveč.
V naših gozdovih se v teh dnevih bohoti gozdni mah, ta mehkoba zelenih blazinic me vedno znova privablja, da položim roko nanj, da ga malo pobožam, takrat pa začutim rahlo ostrino, čeprav se zdi, da je vse mehko in nežno. Za postavljanje božičnih jaslic bi bil primeren.
Ostanki propadlih dreves ob poti na Skokof kugl. Debla, poraščena z mahom, spominjajo na pragozdove, kjer se dreves ne podira, ampak jih premaga čas in morda veter. Ta debla je nekdo pozabil odpeljati.
Skozi gozd se je bleščala cerkev pri Svetem Bolfenku. Ker se sonce v tem obdobju pomika bolj nad Skokovim kuglom, se že v zgodnjih popoldanskih urah vidi senca, ki jo Skokof kugl meče na okoliška pobočja.
Ko pa sem prišla na vrh kugla, se je naša Budna še vsa kopala v soncu. Moj fotoaparat ne zmore prikazati vse te lepote, tudi o fotografiranju nimam pojma. Lahko pa še enkrat zatrdim, da je razgled od tukaj najlepši.
Mizo in klopi pod Skokovo lipo je čas tudi že napadel. Skozi leta smo velikokrat tu posedali, zadovoljni, da si lahko delimo ta košček "nebes". Nikoli se nisem povzpela na vrh Triglava, najdlje sem bila do Vodnikove koče. Kar nekaj let sva z možem hodila v Bohinj in tam okrog planinarila. Vedno bolj pa me prizadene tista trditev, da nisi pravi Slovenec, če ne osvojiš Triglava. Vzpon na Skokof kugl mi pomeni prav toliko ali več kot Triglav.
Lastniki Skokove domačije so pred več kot pol stoletja zapustili ta kraj. Še vedno pa raste pušpan, ki so ga nekoč zasadili. Vsaka hiša tod okoli je včasih imela svoj pušpanov grmiček. Da so pokropili svoje mrtve.
Ko se danes sprehajam po poteh moje mladosti in vedno znova naletim na pušpanove grmičke, moram samo pogledati kje raste največje robidovje ali največji grm šipka, tam so ruševine pozabljenih domačij: Matulova, Rebecjokova, Vehošekova. Pušpani in kupi kamenja, ki jih prekrivata srobot in trnje je ostalo, prebivalci pa so pomrli ali se izgubili v svetu. Usoda haloškega človeka.
Čakajoči Vito. Zmeraj nekaj metrov pred mano, če pa se zadržim, se ustavi in me počaka. Počaka tudi, če se odcepi kakšna potka, takrat mu rečem: "Vito, tu grema!" in on vedno zavije po poti, ki jo imam v mislih.
Najbrž vidi, kam sem pogledala ali pa bere moje misli. Kdo bi vedel?
Ni komentarjev:
Objavite komentar