Vsako leto 1. januarja sprejemam razne zaobljube, na primer, da bom zlikala perilo takoj, ko ga poberem s štrika, da bom vsako jutro telovadila, da bom jedla manj sladkorja in podobne bolj ali manj traparije. Ti sklepi so vedno padli, največkrat že prvi teden januarja. Novoletni sklep letošnjega leta je bil, da bom šla vsak dan na Skokof kugl. Zdržala sem malo več kot en teden, potem vmes tu pa tam, trenutno pa spet vsakodnevno pešačim na kugl.To je od naših 527 m nadmorske višine do 623 na Skokovem kuglu le slabih 100 m višinske razlike.
To je bila včasih Skokova domačija na vrhu kugla, zdaj je le še z bršljanom porasel ostanek enega od zidov.
Gozdnata pot do vrha je prekrasna, rahel vzpon, nič težkega. Macesni ob poti so odvrgli iglice.
Pot nas vodi mimo našega gozda na Pesku. Tam se je včasih izkopaval rumeni haloški pesek, tod okoli se je z njim gradilo. Še zdaj včasih kdo malo nakoplje, ostale so vdolbine.
Vito in sosedov Ringo sta zadovoljna, poznata pot in sta vedno malo pred menoj. Imata vsak po štiri tačke, jaz pa le dve revmatični nogi. Tudi Ringo je že malo slab pri zadnjih tačkah, včasih malo šepa.
Tudi veliko dreves je bolnih, suhih, ta odslužena drevesa je gozdar požigosal in določil za posek. Drevesa me prav posebej navdušujejo.
Ob robu jase na Skokovem kuglu je stara češnja, ena veja je zrastla tako, da bi se lahko napravila gugalnica.
Najbrž novi lastniki ne razmišljajo o gugalnici na češnji, postavili pa so leseno rampo. Imam slabo vest, ker to rampo zaobidem in se vtihotapim naprej po njihovi jasi.
In tam se odpre najlepši razgled na dolino, Pohorje, Dravsko polje, nekateri v lepem vremenu celo vidijo Blatno jezero. Jaz ne vidim Blatnega jezera, me pa razgled vseeno navdušuje vsak dan znova.
Pozdrav iz obrobja Celja na ravno prav odmaknjen hrib. Na ta prijeten blog sem naletel pri brskanju za informacijami o Halozah za naslednje kolesarsko križarjenje. Všečen način pisanja, informativne fotografije, predvsem pa prikazano zavedanje o sreči in uživanju v bivanju na svojem hribčku. Morda mi je vse opisano blizu, ker se zadnja leta velikokrat zalotim pri sanjarjenju o hiški na vrhu odmaknjenega hriba. Le, da za razliko od vas, bi sam šel v dolino le ob menjavi letnih časov. Mogoče :-)
OdgovoriIzbrišiNa blogu sem opazil, da še nihče ni podal svojega komentarja k prispevkom. No, enkrat pač mora biti prvič :-)
Upam, da sem vam majčkeno popestril dan. Vsem vam "odmaknjencem" na hribčku želim predvsem zdravja, veliko sončnih dni ter prijetne in mirne, prihajajoče praznike.
(Rahlo) nostalgičen pozdrav,
Rolando
... in sem dočakala svoj prvi komentar ... in ta komentar me je ponesel v veselju visoko, višje celo od Skokovega kugla.
OdgovoriIzbrišiVse dobro, prijetna kolesarska križarjenja in vesele praznike!
Martina