Večer pred Božičem

Ker sem poslušalka radia (Val 202 je moj radio), sem v teh dneh kar precej malodušna. Govori se samo o dobrodelnosti, dobrotljivosti, božičnem duhu, pravzaprav ne najdem besed za vso to dobroto, človekoljubnost, ki trenutno kroži po naši domovini in najbrž tudi po širnem svetu. Država nas je zapustila, denar, ki ji ga dajemo, porablja -  za kaj že, ja za banke; ne splača se niti razmišljati o tem.

Dan je bil že kar preveč vetroven, življenje na vrhu hriba pač pomeni, da ni dneva brez vetra, včasih je le sapica, drugič pa so skoraj orkanski vetrovi. Z možem sva se napotila proti Bolfenku, ob cesti raste reličnik, vedno zeleno  grmičevje, spomladi ima prekrasne rumene cvetove. Moj oče je vsako zimo iz njega napravil metlo ali dve, te metle so bile za pometanje dvorišča. Pred leti smo na potovanju proti jugu Italije to grmičevje občudovali ob cestah, konec aprila je najlepše cvetelo. Pri nas v Budnem raste le ob tej cesti.

Bela omela se je razbohotila na premnogih drevesih. Ne samo na sadnem drevju, na vseh naših mogočnih lipah tod okoli je v polnem rastju. Zapustili smo stara drevesa, premalo nas je, da bi jih lahko očistili, tudi ne zmoremo več. Omela, ki je pravzaprav  simbol božičnih časov, pa je kljub simboliki zajedalec, ki uničuje drevesa. Spominjam se, da je bila  včasih na božičnih voščilnicah bela omela in bodika (pred davnimi časi, seveda).

Imamo zares izjemno srečo, živimo v kraju, kjer smo svobodni, narava nas ima rada in nas napolnjuje globoko v dušo, mi jo spoštujemo in cenimo. Vito in mož pred mano na sprehodu, tako pač trenutno živimo. Manj delamo in se več sprehajamo. Zdaj po zimskem solsticiju bo Sonce kmalu začelo potovati  malo bolj stran od Skokovega kugla, bolj nad Budno. Saj nas tudi zdaj osvetljuje, smo na izrazito sončnem kraju, ampak ga kljub vsemu gledamo nakam nad Skokof kugl.

Slabo vest imam, ker me božična praznovanja na navdušujejo tako zelo. Moja starša sta bila zaposlena delavca, nikoli ob Božiču ni bilo prostih dni, potem pa še delo na kmetiji, skromno nas je obdaroval  samo Miklavž, Božička nismo poznali; vedno smo bili preutrujeni, da bi v temi pešačili skoraj dve uri v dolino, da bi šli še k polnočni maši in potem spet v hrib nazaj domov.  Seveda bi se danes lahko peljala in poslušala petje božičnih pesmi. To bi bilo lepo. Vendar nisem.  Sem pa že pred dnevi spekla razne piškote in danes sadni kruh (klecenprot je pekla že moja mama, potica je bila pa za koline in Veliko noč), napravila dobro večerjo, lepo pogrnila mizo, pri večerji smo tudi  nazdravili, potem odpirali darila in se malo nasmejali, ampak tisti pravi božični duh je ostal nekje daleč stran.
Zdaj sem že pospravila posodo, sin je odšel, mož pomalem drema na kavču, pes spi v svojem kotu, veter žvižga okrog hiše (hvaležna sem, da smo vstavili dobra okna, sicer bi šipe šklepetale), nebo je oblačno, napovedali so dež, zvezda repatica se nad Budno ne bo videla. Nocoj že ne.