Sonce nas greje

Sončni dnevi so prekrasni, topli; sprašujem se, če je to res še zima ali smo jo morda preskočili in je pohitel pomladni čas.  Mož je včeraj  pognojil okrog sadnega drevja, jaz pa svoje grmičke. Včasih so rekli, da zima in štibra ne prizanese. Torej zima že še bo, vsak topel sončni dan nas pa zares razveseli.

Prostor pod našim borom je namenjen kompostu. Ni najbolj primerno, ker  kompost leži  ob cesti, ki se vije proti Pesku in Bolfenku, vendar še nisem našla primernejše lokacije.  Poleti še nekako gre, ker zasadim buče in ga vsega prerastejo, zdaj pozimi pa zgleda res žalostno, poln pepela, krompirjevih olupkov, suhih rož, listja.

Spomladi mi je hčerka kupila par sadik brusnic, posadila sem jih v lonec, zdaj pa ne vem, če mi bodo preživele zimo ali ne (sedanjo zimo že, ko bo pa pri  - 15 stopinjah pihal pravi rogajšek, takrat je pa zares mrzlo). Pred leti sem že sadila brusnice, skupaj z borovnicami, borovnice so se navadile na našo haloško zemljo, dodajam jim zemljo iz smrekovega gozda z iglicami, brusnice pa so propadle. Začela sem znova, z vzgojo v loncu.

Tako pa  lovski varuhi narave krasijo naše gozdove. Ti varuhi narave nam vsako zimo v naše gozdove vozijo kože, parklje, razne ostanke domačih kolin. Gozdove, za katere nam bo država zaračunala davek, nam pošilja položnice za vzdrževanje gozdnih cest,  razni nabiralci puščajo v njih plastenke, pa še kaj. Gozdovi, ki bi naj bi bili ponos Slovenije in lovci, ki so skrbniki in varuhi. Fotografija je iz gozda, katerega sem polovična lastnica, ostali del je od mojega moža. Mi nimamo kolin in nihče v Budnem jih letos še ni imel, da ne bo kakšnih pomislekov.

Vito pa je moj najljubši model. Čaka, da si skuham kavo in si jo prinesem na klop, da mi bo delal družbo, da se kaj pogovoriva in napraviva plan, kam bova šla popoldne.  In, če mu bom odstopila kaki piškot.