sledijo sončni dnevi, tako so napovedali današnji radijski dnevnik ob 19. na Valu 202. Ne vem, če se to nanaša na objavo rezultatov stresnih testov bank, ki bi naj bili znani čez kakšen dan ali je to resnična vremenska napoved. Vreme je že itak te dni prijetno, malo vetrovno, na trenutke tudi sončno, naše čebele so bile danes živahne, pred čebelnjakom je kar precej brenčalo.
Vito je poiskal malo sence in zaspano gledal v svet. Poleti je imel na tem prostoru luknjo v katero se je ob vročini zavlekel, jamo je vedno znova poglabljal in prekopaval, da mu je bilo hladneje, jeseni sem to zasula, spomladi si bo pa spet skopal novo. Takih jam ima sicer še več. Si nisem upala vseh zasuti, da mi ne bi zameril.
S smrekovimi vejami sem "okrasila" vrt, položila sem jih na grede, kjer imam solato. Včasih nismo imeli vrtnih kopren in podobnih zadev, polagali smo smrekove veje in tako zaščitili solato pred zmrzaljo.
Prvič sem kuhala vosek. To je prava umetnost (za nepoučene - to sem namreč jaz), bila sem zelo ponosna na svoja dva voščena kolača, potem pa mi je možev čebelarski mentor povedal, da bi morala na vrhu iz stopljenega voska pobrati vso nesnago. Čaka me ponovno kuhanje, pa nič zato, bo v kuhinji znova zelo prijetno dišalo po vosku.
Zdrobila sem šipek, ga tudi zelo skrbno presejala, da so odpadle vse tiste moteče dlačice ali kako se reče tistim kosmatim zadevam med šipkovimi koščicami. Domač šipkov čaj nima nikoli tako lepe rdeče barve, kakor kupljen v filtrih. Manjkajo mu vsi tisti dodatki umetnih barvil in arom.
S čaji smo dobro preskrbljeni, greli nas bodo skozi vso zimo, nam krepili zdravje in dobro počutje.
Upam, vsaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar