Dan zimskega Sončevega obrata

Najkrajši dan sem nekako le preživela. Dan je bil oblačen, zjutraj se je zares počasi danilo. Moram biti iskrena in povedati, da se sama ne bi zbujala in vstajala ob pol šestih, ampak Vito ima zjutraj nujne opravke (prepoditi muce) in prevohati okoli hiše, če se ni kakšna druga žival ponoči tihotapila okrog. Torej pač vstajam zgodaj, spustim psa ven, zakurim, nahranim živali, tako počasi dočakam dan, da greva na jutranji pohod. Vsak dan je tako.

Lani je sosedova muca imela mlade (na srečo le eno mucko) na naši šupi. Ker se mi je mala mucika prikupila, sem jo obdržala. In iz te ene male muce, so letos že tri.

Muce so prikupne, prijazne, najhuje pa je, da jih Vito ne mara. Ne mine dan, da ne bi katera v strašni nuji splezala na vrh katerega drevesa, največkrat je to oreh. Letošnja mladička smo nosili k Vitotu, da ju je vohal in ga hvalili, kako je priden. Dokler sta bila v mojem naročju, je mahal z repom in bil navdušen, ko pa sem mucka izpustila, se je zapodil za njim, k sreči so bile  mačke hitrejše in se znajo skriti. Živela sem v upanju, da bo naš pes postal prijazen z mucami. Seveda se to ni zgodilo.
Skrbi me, koliko mačk bom imela naslednje leto. Mož pravi, da jih je že zdaj preveč, jaz pa se izgovarjam, da lovijo miši. Bog ve, če je to res. Voluharji pa se tudi izredno množijo.

Vito si ogleduje našo letošnjo smrečico. Pred nekaj dnevi sem jo posadila v lonec, ker sem jo kupila s koreninsko grudo.
Dedi pa je včeraj prišel iz bolnice. Ves bled in slab je, najbolj ga razveseli Vito. Pravi mu, da je njegov pubi.
Vito pa se zvija, opleta z repom in ves srečen gruli.