Zdaj vem zagotovo: januar in februar 2014 bosta ena sama megla. Moja mama je namreč rekla, da dnevi od Lucije do Božiča kažejo kakšno vreme bo naslednje leto. Lucija, ki je bila včeraj nas je ovila v meglo, kljub imenu ni prinesla luči, le sivino, danes pa je dan tudi izgubljen v megli. In ker sem navdušeno hvalila pretekle sončne dneve, moram biti zadovoljna tudi z meglenimi dnevi. Dan je pač, kakršnega si narediš. Če ne vidim do edinih sosedov, ki jih imam, se tudi ne počutim nesrečne.
Smrečica, ki smo jo kupili lani v tem času, jo okrasili, pozneje pa posadili. Ni nam zamerila in se je lepo vrastla, to je že druga, ki smo jo zasadili tukaj v Budnem, ko je opravila svojo božično poslanstvo.
Šla sem skozi gozd do Bolfenka, gozd je bil še posebej temačen. Razumem tiste, ki se v takšnem vremenu podajo v mesto v lepo razsvetljene nakupovalne centre. Se ogrejejo in srečajo koga, midva s psom pa se osamljena sprehajava po gozdu.
Vito je pravi prinašalec. Ko greva domov, mu moram vedno poiskati kakšno vejo, nese jo vso pot do doma, tudi on skrbi za kurjavo. Tudi danes se je tako odpravil proti domu.
Soseda me je pred nekaj minutami poklicala in me povabila, da naj pridem na klobaso. Res ne morem iti, ker sem pojedla dva velika kosa še toplega koruznega kruha (sicer brez klobase), ko sva prišla s psom domov. Mož pa je seveda šel, s sosedom bosta predebatirala vse od slovenske politike do budnskega kmetovanja, pogovori ob klobasi so prijetni in čas hitro mine. Torej - v Budni nam kljub megli ni hudega.
Dopoldan je Vito nekaj časa prespal zunaj v košari pred vhodom, potem se je prestavil v hišo in se pridružil možu, ki je brskal po internetu. Prostor za počitek in poležavanje si najde kjerkoli, seveda pa najraje zraven kakšnih nog.
Še enkrat torej: v Budni smo zadovoljni vsi, ljudje in živali. Preživeli bomo tudi meglene dneve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar