Sem čakala, da minejo...

... prazniki. Z leti, ki se nabirajo na mojih ramenih, na kosteh, laseh, koži, nasploh na meni, so mi prazniki vedno bolj odveč. Vsa ta praznična novoletna vznesenost mi ni več blizu. Postajam malo čudaška? Najbrž. Včasih se pogledam v ogledalu, hvala bogu brez močne svetlobe in brez očal, pa se vprašam, ali sem to res jaz. Če pa se slučajno v ogledalo  pogledam z očali, se itak več ne poznam.

Pa sem vseeno napravila še torto v tem novoletnem času. V čast praznikov in obiskov. Nikoli moje torte niso za razstavo, pojemo jih pa kar radi.

 

In povsod sem  okrasila s kotonostrom (panešpljico), ki je zdaj zares prečudovita s svojimi rdečimi bubikami.

Zima nam zaenkrat še prizanaša, resje se je na sončni legi  začelo barvati. Smo že kar malo zaskrbljeni, ko je vreme tako pozno jesensko (morda zgodaj spomladansko?).  Morda smo se preveč bali zime, da bomo spet odrezani od civilizacije? Nismo še pozabili lanske zime. Narava pa se že kar prebuja, trobentice na naših bregovih že cvetijo. V dolini so najbrž že zacveteli zvončki. Ugibam.

Danes sva z možem imela zelo deloven dan. Posadila sva kar petdeset smrečic. Na strmini, zadaj za hišo. Vse niso tako lepe, kakor je tale, ki je v bistvo letošnja božična,  manjše so.  Napulila sva jih v gozdu in skrbno zasadila. Vsaka je dobila svoj količek, da ji bo v oporo, ko bo vetrovno. Pa tudi zato, da jih ne bom pokosila, ko se bom zapodila z mojo kosilnico na nitko po strmini. Veliko grmičkov, trte, rož sem že porezala. Da bi se včasih najraje razjokala. Namen sajenja smrek je, da se ne bi videl naš zapuščen Pungrt za hišo. Pungrt je bil namenjen za pašo. Ko je pred mnogimi leti odšla zadnja krava od hiše, je Pungrt  vedno bolj porasel s praprotjo, bezgom, največ s koprivami in trnjem. Obupala sva nad našim zanemarjenim Pungrtom in sedaj poskušava zasaditi smreke. Vsaj na zgornjem delu.

Posadila sem tudi dva pušpanova grmička. Lani sem jih že tudi nekaj, pa rastejo tako počasi, da jih včasih komaj vidim v travi. Moja mama je vedno rekla, da pri pušpanu moraš biti potrpežljiv. Počasi, počasi, vendar še vedno dovolj hitro za pokropitev na parah (tako je bilo včasih).

Naša Budna, oblak je prešel in sonce  jo je obsijalo, ko sem jo gledala iz Skokovega kugla. Zdi se mi, da se je sonce že za malenkost dvignilo nad Skokof kugl. Pravzaprav se Budnčani res ne moremo pritoževati, skozi vse leto smo na soncu. Spodaj pod nami so kraji, ki od decembra do februarja sploh ne vidijo sončnega žarka.

Gozdna cesta, tako značilna za naš predel Haloz. Pozabljeni smo od vseh. Ministrstvo nam pa kljub vsemu vsako leto pošilja položnice za vzdrževanje gozdnih cest. Smo manj pomembni državljani in so manj pomembni gozdovi.

Vito uživa v trenutnem vremenu. Vroče mu ni, rad pa vidi, da mu dam košaro na sonce pred hišo. Tako ima najlepši razgled na cesto v obe smeri. Teče tretje leto njegovega življenja v Budni.