Zgodilo se je, da sem danes prvič v življenju pred najbolj strmim ovinkom morala montirati avtomobilske verige. Ne vem sicer, če čisto po predpisih, odpadle niso, avto pa je parkiran pred domačo hišo.
Cesta je sicer splužena, vendar je še kar nekaj snega na cestišču. Čez kakšen dan bo bolje, če bo kaj sonca in ne bo veliko novega snega. Kar pa je skoraj nemogoče, ker Pečenko in Velkavrh napovedujeta novo sneženje.
Lopate so prislonjene kar pred hišo, da so pri roki zjutraj, ko stopim na svetlo. Kidanje snega mi je že od nekdaj v veselje.
Zima, zima bela vrh gore sedela..., pesem nagajivka Otona Župančiča. Neomadeževana belina se blešči v našem sadovnjaku. Najbrž sem kar preveč ponosna, ker je na našem hribu sneg zares bel še dneve po tem, ko je zapadel.
Včeraj je odšel v pasja nebesa Bruno. Sestričnina družina je zelo žalostna, Bruno je bil njihov zvesti spremljevalec štirinajst let. Tako zelo pameten, lepo vzgojen in ubogljiv, prijazen do ljudi in drugih psov, miren, ljubeč in potrpežljiv z otroki ter neskončno in do konca predan sestričnini družini.
Vito pa je naš pes in ga imamo radi. Je precej svojeglav, zna pa sesti, naredi prostor, dobro ve kaj pomeni "fuj", mislim pa, da v pasji šoli ni sodeloval pri tistih vajah, ko so se učili ukaze "sem" in "pridi". Rad ima sneg, ki se mu zelo prijemlje na dlako in ima veliko dela, ko si tiste kepice skubi. Seveda to najraje počne na sredi kuhinje, da je vse mokro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar