Krepižle

Ujeti smo v žledu, ledu in snegu. Če včasih godrnjamo, ko imamo neprevozno cesto zaradi snega, smo zdaj  čisto zares ugotovili, da smo v tem žledu  pa dokončno ujeti v naši Budni. Ne morem niti na sprehod, potrebovala bi krepižle. Tako smo rekli včasih derezam, ki so si jih starejši privezali na obutev, da so se lahko v takem vremenu spustili v dolino ali do sosedov. Pri nas je tudi do nekaterih  sosedov kar daleč.

Drevesa pokajo pod ledeno težo,  lomijo se veje. Naš pes je cel dan vznemirjen, pokanje dreves ga moti in se zaganja okrog hiše ter išče sovražnike. Tako se vsaj zdi, ker laja in posluša, ko po ledeni skorji drsijo veje in led po našem Pungertu. Pungert je strmi predel za našo hišo, porasel z drevesi, strmina se nadaljuje proti gozdu in Vundušeku. Po gladkem ledu veje drsijo, zvok je prav poseben.

Opazila sem, da se led najmanj drži na lipovih vejah in se kar sproti osipava. Saj so tudi  lipe v ledenem oklepu, ampak ne tako debelem kakor na primer oreh ali jablana. Naš Bogec v lipovem zavetju. Bogec pri lipah, mu rečemo.

Pa še sosedov križ z Bogecom ob cesti na Vrhu. Vsak del naših kmetij ima svoje ime. In čeprav je ta Bogec le nekaj deset metrov stran od domačije, se mu reče Bogec na Vrhu. Vrh je v resnici najvišji predel naše Budne.

Od strehe visijo ledene sveče, mož hodi okrog hiše in jih tolče. Ta del je najbrž pozabil.

Vito si napravi luknjo skozi led, da lahko liže sneg. Tudi njemu drsi na ledu in se bojim, da bi si izpahnil tačko,  včasih se mu tako nerodno spodrsne.

Spekla sem kruh (grdo razpočen po sredini) in rogljičke, če bo slučajno zmanjkalo elektrike. Na sosednjem bregu, pri Bolfenku so že cel dan brez električne energije in še sedaj so v temi. Tega me je groza. Brez elektrike pa resnično pozimi ne znam živeti.