Vse je bilo sivo v tem obdobju pri nas; tako vreme (fotografija je današnja), kakor sivina in mračnost v naših dušah. Bolezni so pač vsepovsod okrog nas. Prihaja pa pomlad in sončni časi. (Knjiga 50 odtenkov sive pa je seveda pred dvema letoma bila tudi moje branje, kar je skoraj obveza vsake obiskovalke knjižnice.) Naša sivost, predvsem moja, pa ima vzroke v skrbeh, težavah, ki se nagrmadijo in morda tudi v tem, da je zemlja še mokra in hladna, da še ni primerna za kopanje in sajenje. Prihaja pa tudi ta čas. Sem vrtnarka po duši.
Ni pa bila samo sivina, tudi sonce je sijalo, resje že žari, čebele so ga že našle. Sredi februarja sem pri nabiranju regrata videla martinčke, ogrevali so se na soncu. En dan v prejšnjem tednu je naš termometer kazal toplih 19 Celzijevih stopinj (termometer smo sicer obesili po kap, da mu je malo topleje).
Sneg je bil prekrasen, kljub škodi, ki je nastala zaradi polomljenih vej in podrtih dreves, smo se snega veselili in ga občudovali. Upamo, da ga je bilo dovolj, da so se napolnila naša hribovska vodna zajetja in izviri, da poleti ne bo prekmalu zmanjkalo vode. Strašijo nas z veliko vročino, govori se, da se bomo cvrli od vročine. Sama vseh teh napovedi ne jemljem resno in sem prepričana, da tako daleč vnaprej še ne morejo zagotovo napovedovati vremena.
Naš pes je tudi užival zimske radosti. Sneg mu je pogodu in zna se ga veseliti. Tudi tačk mu ni potrebno čistiti, vse opravi kar sam na snegu. Ko pa je blato in dež, mu je kar naprej potrebno umivati tačke, čeprav velikokrat gre tudi umazan v hišo. Včasih sem res slabe volje, ko gledam odtise njegovih blatnih tac. Pa kaj čem, počistit je pač treba, jeziti se itak ne splača.
Vito je danes v naši lojpi preležal dopoldan. Meglene dneve najraje preživi nekje znotraj, če je to sredi lojpe, je pač v lojpi, tam ima nadzor nad vsem dogajanjem v hiši.
Jutri se začenja postni čas. Mislim, da prihajajo lepši dnevi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar