Ker Miša (Pušenjak) strogo odsvetuje rovanje po zemlji, ko je ta še mokra in hladna, sem se danes odpravila na naš breg in nabrala prvi regrat. Sončen dan, prav vsak sončen dan me kar vabi, da bi prijela v roke motiko in šla kopat. Na vrt ali kamorkoli. Mož je s škarjami napadal šipkove in robidove grme. Trnja je kolko češ. Ima dela za lep čas. Potem pa je obrezal še izabelo. Imamo en trs, ki je star skoraj toliko kot mariborska stara trta. Sicer malo pretiravam, je pa zares kar stara ta naša izabela.
Popoldan sva s sosedo odpešačili do Bolfenka, da sva malo pogledali za mačehami na grobovih. Mačehe lepo cvetijo.
Skromna podružnična cerkev Sv. Bolfenka je pravzaprav prava lepotica na vrhu hriba. Naš župnik je pred leti poskrbel, da je zelo lepo obnovljena, lani je dodal tudi nova cerkvena vrata. Sveti Bolfenk bi naj bil zavetnik gozdarjev, tesarjev, oglarjev. Vse nas pa varuje že od 14. stoletja, ko je bila cerkev sezidana.
Pogled na Bolfenk iz Budne, v času zahajajočega sonca.
Najlepša maša pa je zame že od nekdaj na nedeljo, ko je Telovska procesija. Takrat se postavijo okrog cerkve brezova drevesca in oltarčki, procesija gre od oltarja do oltarja. Tisti napevi (kuge, lakote in vojne ... reši nas, o Gospod...), kadilo, veter, ki itak vedno piha okrog cerkvice, prelepo je in prav srhljivo mistično. In malo srednjeveško.
Mož ob večerih sestavlja okvirje za svoje čebele. Delovni kotiček si je uredil na klopi za pečjo.
Za konec pa še naš Vito.
Ker sem ga kregala, ker je spet izkopaval Ringove zaklade, se je skril za hišo. Zamerljivi pes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar