Včeraj je mimo

Res je. Včeraj nikoli  ni danes. Kar mine, pač mine. Dan je bil prekrasen: sončen, majčkeno vetroven, ne preveč.

V naših gozdovih se v teh dnevih bohoti gozdni mah, ta mehkoba zelenih blazinic me vedno znova privablja, da položim roko nanj, da ga malo pobožam, takrat pa začutim rahlo ostrino, čeprav se zdi, da je vse mehko in nežno. Za postavljanje božičnih jaslic bi bil primeren.

Ostanki propadlih dreves ob poti na Skokof kugl. Debla, poraščena z mahom, spominjajo  na pragozdove, kjer se dreves ne podira, ampak jih premaga čas in morda veter. Ta debla je nekdo pozabil odpeljati.

Skozi gozd se je bleščala cerkev pri Svetem Bolfenku. Ker se sonce v tem obdobju pomika bolj nad Skokovim kuglom, se že v zgodnjih popoldanskih urah vidi senca, ki jo Skokof kugl meče na okoliška pobočja.

Ko pa sem prišla na vrh kugla,  se je naša Budna še vsa kopala v soncu. Moj fotoaparat ne zmore prikazati vse te lepote, tudi o fotografiranju nimam pojma. Lahko pa še enkrat zatrdim, da je razgled od tukaj najlepši.

Mizo in klopi pod Skokovo lipo je čas tudi  že  napadel. Skozi leta smo velikokrat tu posedali, zadovoljni, da si lahko delimo ta košček "nebes".  Nikoli se nisem povzpela na vrh Triglava, najdlje sem bila do Vodnikove koče.  Kar nekaj let sva z možem hodila v Bohinj in tam okrog planinarila. Vedno bolj pa me prizadene tista trditev, da nisi pravi Slovenec, če ne osvojiš Triglava. Vzpon na Skokof kugl mi pomeni prav toliko ali več kot Triglav.

Lastniki Skokove domačije so pred več kot pol stoletja zapustili ta kraj. Še vedno pa raste pušpan, ki so ga nekoč zasadili. Vsaka hiša tod okoli je včasih imela svoj pušpanov grmiček. Da so  pokropili svoje mrtve.
Ko se danes sprehajam po poteh moje mladosti in vedno znova naletim na pušpanove grmičke, moram samo pogledati kje raste največje robidovje ali največji grm šipka, tam so ruševine pozabljenih domačij: Matulova, Rebecjokova, Vehošekova. Pušpani in kupi kamenja, ki jih prekrivata srobot in trnje je ostalo, prebivalci pa so pomrli ali se izgubili v svetu. Usoda haloškega človeka.

Čakajoči Vito. Zmeraj nekaj metrov pred mano, če pa se zadržim, se ustavi in me počaka. Počaka tudi, če se odcepi kakšna potka, takrat mu rečem: "Vito, tu grema!" in on vedno zavije po poti, ki jo imam v mislih.
Najbrž vidi, kam sem pogledala ali pa bere moje misli. Kdo bi vedel?

Večer pred Božičem

Ker sem poslušalka radia (Val 202 je moj radio), sem v teh dneh kar precej malodušna. Govori se samo o dobrodelnosti, dobrotljivosti, božičnem duhu, pravzaprav ne najdem besed za vso to dobroto, človekoljubnost, ki trenutno kroži po naši domovini in najbrž tudi po širnem svetu. Država nas je zapustila, denar, ki ji ga dajemo, porablja -  za kaj že, ja za banke; ne splača se niti razmišljati o tem.

Dan je bil že kar preveč vetroven, življenje na vrhu hriba pač pomeni, da ni dneva brez vetra, včasih je le sapica, drugič pa so skoraj orkanski vetrovi. Z možem sva se napotila proti Bolfenku, ob cesti raste reličnik, vedno zeleno  grmičevje, spomladi ima prekrasne rumene cvetove. Moj oče je vsako zimo iz njega napravil metlo ali dve, te metle so bile za pometanje dvorišča. Pred leti smo na potovanju proti jugu Italije to grmičevje občudovali ob cestah, konec aprila je najlepše cvetelo. Pri nas v Budnem raste le ob tej cesti.

Bela omela se je razbohotila na premnogih drevesih. Ne samo na sadnem drevju, na vseh naših mogočnih lipah tod okoli je v polnem rastju. Zapustili smo stara drevesa, premalo nas je, da bi jih lahko očistili, tudi ne zmoremo več. Omela, ki je pravzaprav  simbol božičnih časov, pa je kljub simboliki zajedalec, ki uničuje drevesa. Spominjam se, da je bila  včasih na božičnih voščilnicah bela omela in bodika (pred davnimi časi, seveda).

Imamo zares izjemno srečo, živimo v kraju, kjer smo svobodni, narava nas ima rada in nas napolnjuje globoko v dušo, mi jo spoštujemo in cenimo. Vito in mož pred mano na sprehodu, tako pač trenutno živimo. Manj delamo in se več sprehajamo. Zdaj po zimskem solsticiju bo Sonce kmalu začelo potovati  malo bolj stran od Skokovega kugla, bolj nad Budno. Saj nas tudi zdaj osvetljuje, smo na izrazito sončnem kraju, ampak ga kljub vsemu gledamo nakam nad Skokof kugl.

Slabo vest imam, ker me božična praznovanja na navdušujejo tako zelo. Moja starša sta bila zaposlena delavca, nikoli ob Božiču ni bilo prostih dni, potem pa še delo na kmetiji, skromno nas je obdaroval  samo Miklavž, Božička nismo poznali; vedno smo bili preutrujeni, da bi v temi pešačili skoraj dve uri v dolino, da bi šli še k polnočni maši in potem spet v hrib nazaj domov.  Seveda bi se danes lahko peljala in poslušala petje božičnih pesmi. To bi bilo lepo. Vendar nisem.  Sem pa že pred dnevi spekla razne piškote in danes sadni kruh (klecenprot je pekla že moja mama, potica je bila pa za koline in Veliko noč), napravila dobro večerjo, lepo pogrnila mizo, pri večerji smo tudi  nazdravili, potem odpirali darila in se malo nasmejali, ampak tisti pravi božični duh je ostal nekje daleč stran.
Zdaj sem že pospravila posodo, sin je odšel, mož pomalem drema na kavču, pes spi v svojem kotu, veter žvižga okrog hiše (hvaležna sem, da smo vstavili dobra okna, sicer bi šipe šklepetale), nebo je oblačno, napovedali so dež, zvezda repatica se nad Budno ne bo videla. Nocoj že ne.

Dan zimskega Sončevega obrata

Najkrajši dan sem nekako le preživela. Dan je bil oblačen, zjutraj se je zares počasi danilo. Moram biti iskrena in povedati, da se sama ne bi zbujala in vstajala ob pol šestih, ampak Vito ima zjutraj nujne opravke (prepoditi muce) in prevohati okoli hiše, če se ni kakšna druga žival ponoči tihotapila okrog. Torej pač vstajam zgodaj, spustim psa ven, zakurim, nahranim živali, tako počasi dočakam dan, da greva na jutranji pohod. Vsak dan je tako.

Lani je sosedova muca imela mlade (na srečo le eno mucko) na naši šupi. Ker se mi je mala mucika prikupila, sem jo obdržala. In iz te ene male muce, so letos že tri.

Muce so prikupne, prijazne, najhuje pa je, da jih Vito ne mara. Ne mine dan, da ne bi katera v strašni nuji splezala na vrh katerega drevesa, največkrat je to oreh. Letošnja mladička smo nosili k Vitotu, da ju je vohal in ga hvalili, kako je priden. Dokler sta bila v mojem naročju, je mahal z repom in bil navdušen, ko pa sem mucka izpustila, se je zapodil za njim, k sreči so bile  mačke hitrejše in se znajo skriti. Živela sem v upanju, da bo naš pes postal prijazen z mucami. Seveda se to ni zgodilo.
Skrbi me, koliko mačk bom imela naslednje leto. Mož pravi, da jih je že zdaj preveč, jaz pa se izgovarjam, da lovijo miši. Bog ve, če je to res. Voluharji pa se tudi izredno množijo.

Vito si ogleduje našo letošnjo smrečico. Pred nekaj dnevi sem jo posadila v lonec, ker sem jo kupila s koreninsko grudo.
Dedi pa je včeraj prišel iz bolnice. Ves bled in slab je, najbolj ga razveseli Vito. Pravi mu, da je njegov pubi.
Vito pa se zvija, opleta z repom in ves srečen gruli.

Še enkrat: Od Lucije do Božiča

Včeraj nas je spet ogrelo sonce. Zjutraj je začelo sramežljivo kukati skozi megleno kopreno, se  vedno bolj krepilo in  kmalu zasijalo po celem našem gričku.

Megla spodaj v dolini pa se je zadržala še kar cel dan. Dopoldan smo še občudovali ivje na drevju, potem pa je sončna toplota stopila te ledene kristalčke.

Včerajšnji dan je torej po napovedniku moje mame prikazoval vreme za marec, no ja, predvidevam, da se bo začelo v marcu sonce res že prikazovati. Dan pa nikakor ni bil dober za našega dedka, moral je v bolnišnico.

Danes pa kaže za april. Sončen dan, da bi ga lahko za ta letni čas ocenila z desetko, nič vetra, kar je pri nas izredno redko. Pripeljala sem babico iz doline, da je uživala na soncu, sedela je na klopi pred hišo, Vito in Ringo pa sta  se igrala poleg nje. Če je pobožala enega,  je bil drugi že s tačkama na njenih kolenih, da je morala obema posvečati enako pozornosti. Ringo je sosedov, ampak smo ga tudi mi vzeli za našega.

Babica ima seveda najraje Vitota, čeprav tudi Ringota rada pocrklja. Ker je trenutno malo osamljena in zaskrbljena zaradi dedija, so jo pasji boji kar zabavali. Ker je Vito naš prvi pes, se vsi šele spoznavamo s pasjim življenjem. Tako smo se že naučili, da Vito in Ringo vedno napravita predstavo, ko imata gledalce.

Od Lucije do Božiča

Zdaj vem zagotovo: januar in februar 2014 bosta ena sama megla. Moja mama je namreč rekla, da dnevi od Lucije do Božiča kažejo kakšno vreme bo naslednje leto. Lucija, ki je bila včeraj nas je ovila v meglo, kljub imenu ni prinesla luči, le sivino, danes pa je dan tudi izgubljen v megli. In ker sem navdušeno hvalila pretekle sončne dneve, moram biti  zadovoljna tudi z meglenimi dnevi. Dan je pač, kakršnega si narediš. Če ne vidim do edinih sosedov, ki jih imam, se  tudi ne počutim  nesrečne.

Smrečica, ki smo jo kupili  lani v tem času, jo okrasili, pozneje pa posadili. Ni nam zamerila in se je lepo vrastla, to je že druga, ki smo jo zasadili tukaj v Budnem, ko je opravila svojo božično poslanstvo.

Šla sem skozi gozd do Bolfenka, gozd je bil še posebej temačen. Razumem tiste, ki se v takšnem vremenu podajo v mesto v lepo razsvetljene nakupovalne centre. Se ogrejejo in srečajo koga, midva s psom pa se osamljena sprehajava po gozdu. 

Vito je pravi prinašalec. Ko greva domov, mu moram vedno poiskati kakšno vejo, nese jo vso pot do doma, tudi on skrbi za kurjavo. Tudi danes se je tako odpravil proti domu.
Soseda me je pred nekaj minutami poklicala in me povabila, da naj pridem na klobaso. Res ne morem iti, ker sem pojedla dva velika kosa še toplega koruznega kruha (sicer brez klobase), ko sva prišla s psom domov. Mož pa je seveda šel,  s sosedom bosta predebatirala vse od slovenske  politike do budnskega kmetovanja, pogovori ob klobasi so prijetni in čas hitro mine. Torej - v Budni nam kljub megli ni  hudega.

Dopoldan je Vito nekaj časa prespal zunaj v košari pred vhodom, potem se je prestavil v hišo in se pridružil možu, ki je brskal po internetu. Prostor za počitek in poležavanje si najde kjerkoli,  seveda pa najraje zraven kakšnih nog.
Še enkrat torej: v Budni smo zadovoljni vsi, ljudje in živali. Preživeli bomo tudi  meglene dneve.

Sonce nas greje

Sončni dnevi so prekrasni, topli; sprašujem se, če je to res še zima ali smo jo morda preskočili in je pohitel pomladni čas.  Mož je včeraj  pognojil okrog sadnega drevja, jaz pa svoje grmičke. Včasih so rekli, da zima in štibra ne prizanese. Torej zima že še bo, vsak topel sončni dan nas pa zares razveseli.

Prostor pod našim borom je namenjen kompostu. Ni najbolj primerno, ker  kompost leži  ob cesti, ki se vije proti Pesku in Bolfenku, vendar še nisem našla primernejše lokacije.  Poleti še nekako gre, ker zasadim buče in ga vsega prerastejo, zdaj pozimi pa zgleda res žalostno, poln pepela, krompirjevih olupkov, suhih rož, listja.

Spomladi mi je hčerka kupila par sadik brusnic, posadila sem jih v lonec, zdaj pa ne vem, če mi bodo preživele zimo ali ne (sedanjo zimo že, ko bo pa pri  - 15 stopinjah pihal pravi rogajšek, takrat je pa zares mrzlo). Pred leti sem že sadila brusnice, skupaj z borovnicami, borovnice so se navadile na našo haloško zemljo, dodajam jim zemljo iz smrekovega gozda z iglicami, brusnice pa so propadle. Začela sem znova, z vzgojo v loncu.

Tako pa  lovski varuhi narave krasijo naše gozdove. Ti varuhi narave nam vsako zimo v naše gozdove vozijo kože, parklje, razne ostanke domačih kolin. Gozdove, za katere nam bo država zaračunala davek, nam pošilja položnice za vzdrževanje gozdnih cest,  razni nabiralci puščajo v njih plastenke, pa še kaj. Gozdovi, ki bi naj bi bili ponos Slovenije in lovci, ki so skrbniki in varuhi. Fotografija je iz gozda, katerega sem polovična lastnica, ostali del je od mojega moža. Mi nimamo kolin in nihče v Budnem jih letos še ni imel, da ne bo kakšnih pomislekov.

Vito pa je moj najljubši model. Čaka, da si skuham kavo in si jo prinesem na klop, da mi bo delal družbo, da se kaj pogovoriva in napraviva plan, kam bova šla popoldne.  In, če mu bom odstopila kaki piškot.

Jutri oblačno,

sledijo sončni dnevi, tako so napovedali današnji radijski dnevnik ob 19. na Valu 202. Ne vem, če se to nanaša na objavo rezultatov stresnih testov bank, ki bi naj bili znani čez kakšen dan ali je to resnična vremenska napoved. Vreme je že itak te dni prijetno, malo vetrovno, na trenutke tudi sončno, naše čebele so bile danes živahne, pred čebelnjakom je kar precej brenčalo.

Vito je poiskal malo sence in zaspano gledal v svet. Poleti je imel na tem prostoru luknjo v katero se je ob vročini zavlekel, jamo je vedno znova poglabljal in prekopaval, da mu je bilo hladneje,  jeseni sem  to  zasula, spomladi si bo pa spet skopal novo. Takih jam ima sicer še več. Si nisem upala vseh zasuti, da mi ne bi zameril.

S smrekovimi vejami sem "okrasila" vrt, položila sem jih  na grede, kjer imam solato. Včasih nismo imeli vrtnih kopren in podobnih zadev, polagali smo smrekove veje in tako zaščitili solato pred zmrzaljo.

Prvič sem kuhala vosek. To je prava umetnost (za nepoučene - to sem namreč jaz), bila sem zelo ponosna na svoja dva voščena kolača, potem pa mi je možev čebelarski mentor povedal, da bi morala na vrhu iz stopljenega voska pobrati vso nesnago. Čaka me ponovno kuhanje, pa nič zato, bo v kuhinji znova  zelo prijetno dišalo po vosku.

Zdrobila sem šipek, ga tudi zelo skrbno presejala, da so odpadle vse tiste moteče dlačice ali kako se reče tistim kosmatim zadevam med šipkovimi koščicami. Domač šipkov čaj nima nikoli tako lepe rdeče barve, kakor kupljen v filtrih. Manjkajo mu vsi tisti dodatki umetnih barvil in arom.
S čaji smo  dobro preskrbljeni,  greli nas bodo skozi vso zimo, nam krepili zdravje in dobro počutje.
 Upam, vsaj.

Skokof kugl

Vsako leto 1. januarja sprejemam razne zaobljube, na primer, da bom zlikala perilo takoj, ko ga poberem s štrika, da bom vsako jutro telovadila, da bom jedla manj sladkorja in podobne bolj ali manj traparije. Ti sklepi so vedno padli,  največkrat že prvi teden januarja. Novoletni sklep letošnjega leta je bil, da bom šla vsak dan na Skokof kugl. Zdržala sem malo več kot en teden, potem vmes tu pa tam, trenutno pa spet vsakodnevno pešačim na kugl.To je od naših 527 m nadmorske višine do 623 na Skokovem kuglu le slabih 100 m višinske razlike.

To je bila včasih Skokova domačija na vrhu kugla, zdaj je le še z bršljanom porasel ostanek enega od zidov.

Gozdnata pot do vrha je prekrasna, rahel vzpon, nič težkega. Macesni ob poti so odvrgli iglice.

Pot nas vodi mimo našega gozda na Pesku. Tam se je včasih izkopaval rumeni haloški pesek, tod okoli se je z njim gradilo. Še zdaj včasih kdo malo nakoplje, ostale so vdolbine.

Vito in sosedov Ringo sta zadovoljna, poznata pot in sta vedno malo pred menoj. Imata vsak po štiri tačke, jaz pa le dve revmatični nogi. Tudi Ringo je že malo slab pri zadnjih tačkah, včasih malo šepa.

Tudi veliko dreves je bolnih, suhih, ta odslužena drevesa je gozdar požigosal in določil za posek. Drevesa me prav posebej navdušujejo.

Ob robu jase na Skokovem kuglu je stara češnja, ena veja je zrastla tako, da bi se lahko napravila gugalnica.
Najbrž novi lastniki ne razmišljajo o gugalnici na češnji, postavili pa so leseno rampo. Imam slabo vest, ker to rampo zaobidem in se vtihotapim naprej po njihovi jasi.
In tam se odpre najlepši razgled na dolino, Pohorje, Dravsko polje, nekateri v lepem vremenu celo vidijo Blatno jezero. Jaz ne vidim Blatnega jezera, me pa razgled vseeno navdušuje vsak dan znova.

Orehi, vsak dan orehi

Prijateljica mi je priskrbela nekaj kupcev za orehe. Zdaj pa drobim in luščim orehe vsak dan, tudi mož mi pomaga, ko mi lahko. To delo ni "glih" moje najljubše, pa se trudim in sama sebe silim, da sem potrpežljiva in pridna. Saj tudi denarja ne bo veliko, ampak malo je vedno bolje kot nič.

In z luščenjem orehov prav pašejo orehovi rogljički. Nikoli nisem  znala lepo oblikovati rogljičkov, tudi testo sem pustila premalo časa počivati, ampak so pa resnično prijetno dišali, ko so se pekli in zares so dobri. Nisem jih posipavala s sladkorjem, tudi v čokolado jih nisem pomakala, ker so že itak dovolj sladki in kalorični. Moja soseda speče  lepo oblikovane orehove rogljičke, enkrat jih bom poslikala in pokazala.

Adventni čas se je danes začel s prekrasno sončno nedeljo. Nabrala sem zelenje in napravila venček, obesila sem ga zunaj na zid pri vhodnih vratih. Za jutri napovedujejo vetroven dan, najbrž ga bo veter odnesel s seboj. To se mi je tudi lani dogajalo. Zelenja  je v naši Budni še dovolj, ne bo mi težko napraviti novega.

Slabi dnevi

Že res, da se ta pozno jesenski čas spreminja v zimo, ko so temperature zjutraj že kar pod nulo, pihal je tak krivec, da sem eno jutro prezebla do kosti, vendar to ni vzrok za moje nepisanje. Imam slabe dneve, moževa bolezen  je že tedne tako zoprna, ima neznosne bolečine, da  nima volje za nič in veliko razmišlja o koncu.
Oni dan sem vozila dedija v bolnišnico, na pregled pri specialistu, moral bi ostati v bolnici, boji se hospitalizacije, sam v popolnoma drugem okolju. Leta so mu prinesla popuščanje srca, odpovedovanje ledvic in še druge težave.

Potrgali smo kakije, ti  ne rastejo samo na Primorskem, tudi pri nas v Budni. So se že omedili in so odlični. Morda za malenkost bolj drobni, sicer pa zares prekrasni. Z možem razmišljava, da bi posadila še eno sadiko, malo sva se obirala in naju je zmrzal prehitela. Bova že.

Zdaj pečem kruh po hčerinem receptu, v glavnem  iz ržene moke, z malim dodatkom krušne. Ni tak tipičen haloški kruh, je pa dobrodošla sprememba. Posebej mož se kar hitro naveliča, če pečem vedno isti kruh. Pri njegovi bolezni, ko se mu včasih upre vsa hrana, mu moram stalno skrbeti za spremembe.  Jaz sem zrastla pri kruhu moje mame: krušna moka in domači kvas. Včasih je dodala še poparjeno polento, ta je bil še posebej dober. 

Obilno dževje prejšnjega tedna je  vzrok, da se je sprožil plaz in odnesel del cestišča. Odsek ceste je nevaren, bog ve, kako bo v snegu, naša soseda se morata vsak dan voziti v službo po tej cesti. Budnske ceste so ena velika beda in žalost.

Tudi Vito je bil bolan. To je prava podoba bolanega psa. En dan bruhanja in veliko žvečenja pasje trave, pa je bilo bolje.

Včeraj zjutraj pasji pozdrav dveh prijateljev, tako se vsako jutro pozdravita in pomerita svoje moči, potem pa se vsi trije družno odpravimo na jutranji potep.