Slabi dnevi

Že res, da se ta pozno jesenski čas spreminja v zimo, ko so temperature zjutraj že kar pod nulo, pihal je tak krivec, da sem eno jutro prezebla do kosti, vendar to ni vzrok za moje nepisanje. Imam slabe dneve, moževa bolezen  je že tedne tako zoprna, ima neznosne bolečine, da  nima volje za nič in veliko razmišlja o koncu.
Oni dan sem vozila dedija v bolnišnico, na pregled pri specialistu, moral bi ostati v bolnici, boji se hospitalizacije, sam v popolnoma drugem okolju. Leta so mu prinesla popuščanje srca, odpovedovanje ledvic in še druge težave.

Potrgali smo kakije, ti  ne rastejo samo na Primorskem, tudi pri nas v Budni. So se že omedili in so odlični. Morda za malenkost bolj drobni, sicer pa zares prekrasni. Z možem razmišljava, da bi posadila še eno sadiko, malo sva se obirala in naju je zmrzal prehitela. Bova že.

Zdaj pečem kruh po hčerinem receptu, v glavnem  iz ržene moke, z malim dodatkom krušne. Ni tak tipičen haloški kruh, je pa dobrodošla sprememba. Posebej mož se kar hitro naveliča, če pečem vedno isti kruh. Pri njegovi bolezni, ko se mu včasih upre vsa hrana, mu moram stalno skrbeti za spremembe.  Jaz sem zrastla pri kruhu moje mame: krušna moka in domači kvas. Včasih je dodala še poparjeno polento, ta je bil še posebej dober. 

Obilno dževje prejšnjega tedna je  vzrok, da se je sprožil plaz in odnesel del cestišča. Odsek ceste je nevaren, bog ve, kako bo v snegu, naša soseda se morata vsak dan voziti v službo po tej cesti. Budnske ceste so ena velika beda in žalost.

Tudi Vito je bil bolan. To je prava podoba bolanega psa. En dan bruhanja in veliko žvečenja pasje trave, pa je bilo bolje.

Včeraj zjutraj pasji pozdrav dveh prijateljev, tako se vsako jutro pozdravita in pomerita svoje moči, potem pa se vsi trije družno odpravimo na jutranji potep.