Po sinočnem deževju smo danes omenjeni celo v novicah na Valu 202. Zaradi cest, ki so poplavljene. To so sicer poplavljene ceste v naši bližini, ceste v občini Majšperk, po katerih se vozimo, ko gremo v širši svet. Dravinja nas ne doseže, ostaja spodaj v dolini, čeprav se razlije po travnikih, cestah in ogroža hiše in ljudi.
V Budnem ne more biti poplavljenih cest. Lahko so plazovi, podrta drevesa, take nevšečnosti.
Budnčani smo spomladi želeli navoziti malo gramoza na našo cesto. Pa nam na občini niso dali soglasja, da ni potrebe po novem gramozu. Zdaj se približuje zima, cesta kaže žalostno podobo.
Sosed je včeraj svoj avto pripravil na zimo z zimskimi pnevmatikami, danes pa smo ugotavljali, da mu najbrž ne bodo pomagale, ilovica je prišla na površje, luknje so globoke, ko bo zapadel sneg, bo še huje.
Pred dnevi smo razpravljali o Budni, našem bivanju tukaj, življenju na vrhu hriba, sobivanju z naravo in lepotah, ki jih uživamo, svobodi, ki jo imamo v sebi in okoli nas, potem pa smo ugotovili, da smo še kako odvisni od ceste. Ko je moj mož januarja letos doživel težko bolezensko izkušnjo, ne bi preživel, če bi bil takrat v Budnem, k sreči se je zadeva zgodila v mestu.
Vsi vemo kje je Ljubljana, Paris ali London, kje pa leži Budna, nas ve le malo. Živimo v oddaljenem kotičku naše države, naše občine. Še kako nam cesta dokazuje, da kljub vsem davkom nismo enakovredni državljani in občani, nimamo asfalta, nimamo javne razsvetljave. V jasnih nočeh nam pa zvezde lepše žarijo. V sončnem vremenu pa tudi cesta kaže lepšo podobo.
Mogoče nam bo pred zimo še uspelo nasuti malo "šodra" na našo cesto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar