Je minilo že kar nekaj časa od mojega zadnjega pisanja. Zelo sem bila zaposlena; nabirala sem kostanje. Lansko leto sem začela z nabiranjem za prodajo, letos prav tako. Kostanjev je bilo veliko, pobiralcev prav tako. S sosedo sva bili pridni, zjutraj sva šli v gozd še pred zajtrkom, popoldan pa še enkrat. Vmes sva opravili še vso najino vsakdanje delo.
Vito in Ringo sta bila pa najina zvesta spremljevalca. Ker je letos ogromno divjih prašičev, sva bili srečni, da sta z nama, da bi naju pravi čas opozorila na "nevarnost". To je sicer bolj neumna tolažba, ker prašiči tako ali tako ne bi prišli v našo bližino, po nekih skritih globelih pa tudi nismo hodili.
Bilo je tudi polno jesenskih opravil, sajenje mačeh in čebulic, novih grmičkov, brez sajenja jaz ne morem.
Kutine so mi vzele veliko časa. Najprej sem jih lupila, ko sem jih vlagala za kompot, potem sem naslednje runde kuhala z olupki. Je tudi z lupino zelo dober. Nasploh je zame kutinov kompot najboljši, ima čudovit okus in aromo.
Zelje je pa kljub suši in vremenskim tegobam še kar zraslo. Naribala sva ga z možem, kar zunaj na dvorišču, v lepem sončnem vremenu, skisalo se je v dobrih dveh tednih in sem ga enkrat že skuhala. Tako smo spet po nekaj letih založeni tudi z zeljem.
Poleti sem posejala tudi repo, dolgo ni bilo nič iz nje, ker pa nas je jesensko vreme letos pocrklalo in je sonce lepo grelo, se je tudi repa odebelila. Ne sicer tako kot v pravljici, ko so vsi pulili repo, jaz ne rabim pomoči, jo zmorem sama izpuliti.
Moja mama je repo kisala na domačem kvasu, po tem receptu sem jo jaz naribala predvčerajšnjim, mislim, da bo repa jutri skisana.
Vito in Ringo se preganjata vsak dan, uživata v svobodi in druženju, lepo je opzovati to njuno pasje prijateljstvo. Ringo pa vmes ves čas lula po mojih grmičkih in rožah. Kaj čem?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar