Zacvetelo je jesensko resje.
Vreme se kisa, dežuje, nalivi se vrstijo podnevi in ponoči, megla se dviguje nad gozdovi, zdi se, da se poletje že poslavlja. Upam, da se bo septembra čas obrnil in bo prišlo tisto čudovito indijansko poletje. Narava nas vedno znova preseneča, zato mi tudi ostaja upanje, da bo spet sončno in toplo. Kakor sem bila naveličana tiste neznosne vročine, mi tudi zdaj ni najbolj prav, čeprav bi morala biti srečna, da se bo žejna zemlja malo napila, da se spet napolnijo vodni viri, da vsklije vsa tista solata, ki smo jo posejali. Trava že lepo raste, sosedove ovce se spet lahko pasejo in jim ni treba več dodajati krme.
Včeraj sem našla prve gobe, danes sicer nobene. Me je kar malo sram, ker se hvalim s tema jurčkoma in enim turkecom, pa se moram, ker letos še ni bilo gobje sezone, zato mi je vsaka gobica dragocena. Res sem važna. Sem pa slišala, da so nekateri že našli kar veliko črnih jurčkov. Jutri zjutraj pa greva s psom spet na Pesek, če bo slučajno katera prikukala iz zemlje.
Ker je ta dež prinesel tudi mrzloto, sem že nekajkrat zakurila v peč, da je prijetno toplo in prijazno. Oprala in očistila sem jabolka, jih narezala za sušenje, zdaj prav lepo diši po suhih jabolčnih krhljih. Nimam modernega sušilnega aparata za sušenje sadja in zelišč. Moja mama je sadje sušila na leskah (iz leskovih šib spleteni veliki podstavki, na katere smo naložili narezane hruške, jabolke, slive, tepke in ga potisnili v peč, ko v peči ni več gorelo, je pa bilo še vroče). Moram se pozanimat, če kdo še zna splesti lesko.
Za večerjo sem si skuhala slivovo juho. Deževen dan v meni zbudi neskončno potrebo po sladkem. Vroča in prijetno sladko kisla slivova juha me je malo vrnila v mladost, ko jo je moja mama kuhala za večerjo. Najbrž sem ena redkih, ki jo še kuham. Zelo je dobra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar