Dež

Pravi deževen dan. Ko je sonce prav neusmiljeno žgalo, sem si res želela enega deževnega dneva. Danes pa je ura malo čez poldne, dan mi že neskončno preseda. Čeprav je začelo deževati komaj zjutraj po šesti uri. Vreme nas pripravlja na jesen; megla, hlad, moča. Zjutraj se še psu ni dalo na sprehod, stal je pod nadstreškom in zbiral pogum, da je stopil v mokroto. Takrat je bil res zelo močan naliv. Vendar se jaz ne dam, na sprehod s psom grem v vsakem vremenu. Čeprav včasih z malo manj volje.

Morala sem tudi na ravno: rože na grob je bilo treba odnesti, tudi manjši nakup sem morala opraviti. Saj v deževnem vremenu je to najlažje. Ni mi škoda časa, ker tako ne vem, kaj naj počnem. Kosilo sem že skuhala, bolj skromno (ohrovt s krompirjem in zrezek iz mletega mesa). Škoda, ker sem včeraj izgubila pol lepega, sončnega vremena, ko sem sekljala in rezala zelenjavo za mešano solato. Včasih smo rekli, da je srbska solata, zdaj ji rečem mešana, lani sem jo vložila in je bila kar dobra, zato sem jo letos spet. Najbrž pa res že pretiravam s tem vkuhavanjem, ampak mi je resnično škoda, da bi dobra in zdrava zelenjava propadla, ko pa vsega dovolj.

Pravzaprav pa dneva ne nameravam prebiti za računalnikom. Berem že drugo knjigo od Camille Lackberg (na a bi morala natipkati dve pikici, preglas, pa jih na mojem računalniku ne znam najti). Včasih sem bila nora na kriminalke, potem pa sem jih nehala brati, ker so te nove kriminalke zame preveč nasilne in krvave, zdaj sem pa  spet začela z branjem kriminalk,  s to pisateljico, nekako se prebijam skozi. Čisto resnično pa moram povedati, da berem po dve knjigi naenkrat, ko mi v kateri postane kaj prenapeto, grem brat drugo in se naslednji dan spet lotim prve.

Morala bi se lotiti čiščenja, kopalnica me že nekaj časa kliče. Ampak Bog je najbrž ustvaril deževne dneve za poležavanje in splošno zapravljannje časa.