Vkuhavanje dan za dnem

Zjutraj sva s psom našla prve soldateke v gozdu. Tako smo jim rekli v mojih mladih letih, soldateki - ciklame. Najbrž bodo kar redke letos, ker jim suša nič kaj ne paše. Zdi pa se mi, da so te gozdne ciklame znanilke jeseni. Čeprav je zdaj še poletje, pa se mi je vedno zdelo, da ko najdem prve ciklame, je čas za novo letno obdobje. Kakor zvončki. Spomnim se, da so enkrat cveteli že za Božič, potem je bila pa res še dooolga zima. Tako je s soldateki, zacvetijo sredi poletja, jesen pa tako ali tako pride.
Mož je šel danes zjutraj sam  k zdravnici in v mesto v službo. Poslavlja se od svojega delovnega obdobja, ker pa je preveč žalosten, tudi jaz ne morem pisati o tem. Ostala sva sama, pes in jaz, seveda sva morala v Štombergo po fižol in paradižnik.

Paradižnik letos ni preveč kvaliteten, nekatere sorte so na sredini precej trde, skoraj olesenele, sorta volovsko srce pa je mehka, lupina kar sama odstopa. Vročina je nekatere kar opekla, posušila.
Letos sem še posebej skrbna, ne mine dan, da ne bi pražila, vkuhavala, vlagala v kozarce.

Mož mi pravi, da sem že obsedena, pa kaj hočem, sedaj je te zelenjave na pretek, škoda bi mi bilo, da je ne porabim.  Dobro vem, da je danes v trgovinah vse polno različnih vrst vložene zelenjave. Moja zelenjava pa je zrastla na naši budnski zemlji, nismo je mučili s kemijo, smo se pa trudili z okopavanjem in pletjem.