Še vedno drvarimo. Kljub neznosnemu pripekanju, vročini ali kakorkoli bi že imenovala to trenutno vremensko stanje, smo mi še vedno v drvah. Mine sicer par dni, ko si rečemo, zdaj v tej vročini pa res ne bomo žagali in cepili drv, potem pa nas spet zagrabi, pride sosed in gremo v gozd. Motorke zabrnijo, Jani in sosed začneta žagati. Potem naložimo cole in coleke na prikolico, pa zapeljemo domov. Včasih smo v gozdu takoj tudi drva nasekali, zdaj pa vozimo domov, sekamo na natonu, kakor smo vseskozi v mojem otroštvu. Na natonu je vedno bilo nekaj vej, kakšen hlod, ki je čakal na žago. Spomnim se, da včasih ni bilo teh modernih žag, moja mama in ata sta veliko dreves prežagala ročno, vsak na eni strani žage. S kravami smo vozili cele hlode domov. Bilo je težko, ni za govorit. Tudi zdaj ni lahko, čeprav ni primerjave. Nimamo sekača ali kako se reče tistemu stroju, ki je namesto sekire. Pa gre nekako. Jani je letos kar veliko že razsekal, kar je najtežji del. Par dni je zdaj pomagal tudi Jure, ki je prišel na počitnice. Smo se pa sinoči pogovarjali, da bomo imeli naslednjih nekaj dni počitek. Tista pravila, da ti mora biti vroče, ko pripravljaš drve, pa tako ali tako držijo, tudi če ni petintrideset stopinj v senci. Ko pripravljaš kurjavo, ti je vedno vroče. Sosed vedno reče, da moraš imeti drv na zalogi še vsaj za eno zimo. Torej bomo morali še z žago v gozd, ker še nismo dosegli plana.
Se pa ta suša pozna tudi v gozdu. Nekatera drevesa so že vsa žalostna, bukve in breze, gaber, listi so se že posušili, na grmovju prav tako, predvsem na bolj soncu izpostavljenih predelih. Meni je neprijetno in zoprno, ko hodim po trati in mi trava šumi pod nogami, suha in vsa trda. Ni primerljivo s šumenjem listja jeseni v gozdu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar