Okno

Moj pogled skozi kuhinjsko okno se spreminja iz dneva v dan. Pozimi je bil lep pogled na detle, ki so kljuvali po naši stari hruški, Makarenki, mislila sem, da se bo posušila, vendar je spomladi spet zacvetela, ozelenela. Sedaj je polna drobnih plodov, upam, da se bodo kljub suši še odebelili. Makarenke so izredno dobre hruške, stara sorta, najboljše so pozimi, ko se zmedijo  in jih skuhamo. To je tradicija: zunaj sneg, v kuhinji pa velik lonec kuhanih Makarenk. Mislim, da nihče v naši Budni nima več teh hrušk. Morali jo bomo nekam precepiti, ker je najbrž že vsa bolna in napadena, če so detli njeni prebivalci pozimi in si vrtajo vdolbine v njeno deblo.

Še lani sem skozi okno lahko opazovala jaso v našem Pungertu. Tam ob gozdu, na jasi so se pasle srne, imele so svoj mir, ker tam res že leta ni nihče hodil. Razen mojega moža lani jeseni, ko je šel pogledat za kostanji v Vundošek. Pa je z veliko težavo prišel nazaj gor. Pot je zaraščena in strma. V času otroštva moje mame pa so hodili po tej poti v šolo v Naraplje. Čeprav se kar vračamo v Budno, midva z možem, nekaj sosedov in novih prebivalcev, pa se goščava kljub vsem kosilnicam, flaksercam, kozam in ovcam vedno bolj širi.  Ponoči pa je pogled prekrasen. Osvetljen Ptuj in Dravsko polje. Včasih pa samo megla, morje megle. Tudi danes, ko dežuje, je bila zjutraj megla, rahlo nad gozdom.
To pa je naša Makarenka spomladi, v popoldanskem soncu ko nas je spet razveselila s cvetovi.