Gobe

To je pa čisto pravi goban. Začela se je namreč prava gobarska sezona.Posledica pa je množično drvenje avtomobilov mimo naše hiše, vsepovsod parkirani avtomobili, kričanje po gozdu, polno prekucnjenih gob in odvrženih plastenk.

Naš pes, ki mu je eden najljubših placov, ležanje pred hišo, čisto na robu ceste, je v resni nevarnosti. Z možem sva vseskozi v stanju nekakšne opreznosti, če se sliši kje kakšen avtomobil, da pravi čas zbudiva psa in ga potegneva s ceste. Čeprav mu stokrat na dan rečem: "Vito, dol s ceste!", se premakne komaj za kakega pol metra, ko pa se obrnem stran, je spet na istem mestu.

Morali bi napraviti ograjo, da bi bili bolj brez skrbi, da ne bo skočil na cesto pred avto, ali pa spal na cesti.  Doslej smo imeli še kar srečo, nezgod ni bilo.
Sicer pa o gobah. Sem strastna nabiralka, imam svoje kotičke, place, čeprav absolutna nepoznavalka. Nabiram samo jurčke, lisičke, dedeke, turkece. Poznam sicer še kar nekaj užitnih gob, vendar jih ne nabiram.

Mož živi bolj kot ne na dieti, zato tudi gob kaj veliko ne kuham. Enkrat sem napravila gobjo juho, tako z malo krompirja in kančkom smetane, danes sem zame pripravila restan krompir z gobami, to pa je zaenkrat vsa moja kuha gob. Čeprav nekako velja pravilo, da gob naj ne bi podarjali, jih jaz najraje komu dam.

Zdaj vsako jutro s sosedo, ko nahraniva najine živali, zavijeva proti Pesku ali v Štambergo, se malo naposlušava druga druge in zraven gledava pod noge, če je katera čez noč zrastla. Psa se srečno podita naokrog, nikoli prav daleč proč. Danes zjutraj sva se malo preveč oddaljili in sva potem nadaljevali vsaka po svoje. Srečali sva kar nekaj gobarjev, prav vsak je kaj našel. Pravijo, da nikoli nihče ne pobere vseh gob. Vedno ostane še kakšna skrita. Tako je tudi najbolj prav. Narava poskrbi za vse.