Dan jesenskega enakonočja. Kar pomeni, da se leto preveša že proti zadnji četrini. Kako bežijo dnevi, tedni...leta. Ko se mi čas vedno bolj nalaga na moja pleča, me z leti razveseljujejo čisto druge stvari, spreminja se moj občutek za naravo, drugače doživljam vsako uro dneva. Zdaj so mi jutra s soncem, ki zažari na oni strani Bolfenka, drugačen začetek dneva, kakor včasih, ko sem si zjutraj samo želela še malo pospati. Hvaležna sem našemu štirinošcu, ki že navsezgodaj nestrpno poskakuje okrog mene, da se hitro porihtam in se odpraviva ven, v najine dobrave.
Prišel je torej čas, ko sonce blago greje, ko že nosimo drva v hišo in je prijetno toplo, ko zakurimo v našo peč. Cela hiša trenutno še vedno diši po sušenju hrušk, ki jih še kar naprej sušim po metodi naše mame. Oni dan mi je ena znanka svetovala, da si naj kupim sušilec. Mi ne pade na pamet, da bi se odločila za takšen nakup, ker mi je lepo, če spoštujem stare načine sušenja in me obdaja sladek vonj hrušk.
Na vrtu so se rastline tudi zagnale v rast, po vsej tisti pripeki in suši, je moj vrt trenutno ves zelen, precej od trave, pa tudi solata, špinača, blitva, brokoli lepo rastejo. Stročjega fižola je prav tako v izobilju, spet ga vsak dan kuham in je mož včeraj vprašal, če bomo zdaj spet samo fižol jedli. Mislim, da je lahko še kar zadovoljen, ker ne kuham en dan blitve, drugi dan pa špinače.
Sončnice, ki so bile vse poletje kilave in uboge, so prekrasne. Vse zlate in mogočne.
Mali beli knofeki, rožice za vse poletje in jesen, nič moderna rožica, je pa prav tako rastla na maminem vrtu in sem jo spet zasadila, rahlo neprijetnega vonja.
Vremenska napoved obeta lepo vreme za naslednje dni. Veselim se jesenske svetlobe, sonca in vetra, ki poganja sosedov klopotec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar