Včeraj smo imeli trgatev v naših vinogradih, brez sonca, cel dan z rahlim pršenjem, brez toplote in sončnih žarkov; bilo pa je veliko dobre volje.
Slika naših goric, ko sije sonce. In pogled na Skokov kugl v ozadju. Vito pa spredaj, on nikoli ni prav daleč stran.
Sestrična in njena družina, ki obdelujejo naše gorice, vedno pripravijo prijetno trgatev. Bilo je veliko smeha, petja in dobre hrane, od domačih buhteljnov, potic vseh sort in peciva, do ciganske kotlovine, ocvrtih bederc in pečenke. Po celoletnih opravilih v goricah, so nam pripravili za zaključek lepo praznično trgatev.
Tudi Bruno ni manjkal. Pes sestričnine družine. Ubogi stari Bruno, vedno jih hoče spremljati v gorice, čeprav je tako zelo star in ves ubog. Zadnji dve tački ga več ne ubogata, s težavo vstane, slabo sliši, res nosi s sabo prav vse tegobe starosti. Kljub vsem težavam pa je še vedno neizmerno zvest svoji družini in si želi biti vedno in povsod zraven njih. Brunovo celo pasje življenje je ena sama zvestoba in privrženost, velika navezanost na sestričnino družino. Bruno ves betežen in izmučen, hoče kljub starosti še vedno čuvati svojo družino.
Tudi Vito takole žalostno na deževen dan čuva naša vrata in moje škornje. Včasih v dežju ga moram kar prositi, da me spremlja, stoji pod nadstreškom in zbira pogum, da se odpravi na dež. Pa ga vedno potem obrišem, da ni moker.
Deževen dan je namenjen pasjemu počitku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar