Trenutno sem tako zelo zaposlena z raznimi opravili, da včasih komaj malo predahnem, ob kavi preberem le nekaj vrstic moje knjige, pa spet hitim dalje, mož pravi, da sem si preveč naložila. Se kar strinjam.
Danes sva bila spet v mestu, mož je imel kontrolo pri svoji zdravnici, čakalnice v bolnišnici me utrudijo, tako psihično in telesno, moža pa sploh, na obraz mu leže nekakšna sivina, oči se mu vdrejo nekam globoko, podočnjaki postanejo kar črni. Nekako sva se prebila, bilo je že huje, ko sva se pa vračala domov, je celo posijalo sonce. Pes naju je srečen pričakal na sredi ceste in si skoraj zlomil rep, tako je opletal z njim. Soseda se ga je usmilila, ko je bil zaprt v hiši in ga je po petih urah pripora izpustila iz hiše. Imava dogovor, da ga spusti na prostost, če sva predolgo odsotna.
Sicer sem pa v fazi pobiranja pridelkov. Najbolj težaško delo je pobiranje lesjoč.
Pravilnega imena za te drobne hruške, rahlo trpkega okusa, niti ne vem, sem jih pa morala pobirati že v otroštvu, takrat mi je bilo to delo še posebej zoprno, danes pa hodim po kolenih in jih prav z veseljem nabiram. Mož malo sanjari, da bomo pozimi skuhali žganje in je zelo zadovoljen, ker sem jih nabrala že kar precej.
O slivah najraje ne bi nič govorila. Polne so tako, da se veje lomijo, nedostopne pa tako, da bi se človek zjokal. Zvlekla sem si lestev pod eno drevo, bilo je skoraj smrtno nevarno, ampak sem jih kar nekaj natrgala, skuhala veliko marmelade. S pobiranjem sliv za žganje pa še nisem začela. To puščam za konec, ker zaenkrat še nimam volje se plaziti pod tistimi drevesi po vseh štirih.
Najraje pa pobiram hruške. To so naše Dobre lojze, imamo jih toliko, da bi jih lahko kar prodajali. Popolna ekološka pridelava, dobre, sočne, sploh enkratne. Iz njih sem skuhala kompot, jih dodala k marmeladi, sušim jih vsaki dan. Suhe so najboljše, najbrž pa niso za tiste, ki imajo preveč sladkorja, ker so izredno sladke. Tudi iz teh bo pozimi žganje. Moram biti pa kar optimistična, če nama bo to najino zabrčavanje uspelo. Vedno smo govorili, da se sadje ta kuhanje žganja mora zabrčvati. Ne poznam slovenskega izraza za zabrčavanje, mož pa je že zaspal, da bi ga povprašala.
Smo pa še vedno sredi nabiranja gob. Sicer mine kakšen dan, da je gobja bera malo manjša, gobarjev pa je še vedno ogromno. Tudi jaz še kar vztrajam, čeprav sem danes že resno morala razmisliti, komu še nisem dala gob. Pa sem kljub temu proti večeru še šla malo po gozdu, nekaj gobic nabrala. Vito in Ringo pa sta se zabavala po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar