Lepotice in lepec

Na mračen in deževen dan sem ujela malo časa, malce volje tudi, da  malo sedem za računalnik. Tedni od mojega zadnjega pisanja so bili naporni, prav nagrmadeni z raznimi obveznostmi. Že dva dneva pa sta malo bolj lagodna, paše mi, da lahko zjutraj malo dlje posedim pri zajtrku. Jutranji sprehod s psom je bil  moker, prav tako včeraj, v  gozdu je bilo temačno, gobe se niso kaj veliko videle. Eno sem celo pohodila.

Prave lepotice iz naših gozdov. Sinoči sem začela z vlaganjem jurčkov, vse sicer niso kvalitetne, tiste odpadne odnesem nazaj v gozd, morda bo pomagalo, da bodo  rastle še v prihodnje. Gobarjev je ogromno, gobe se pa še kar najdejo.

 Lepotice marjetke in še dišeče lepotice kamilice. Marjetice so prekrasne in sončne, lepe v šopkih in hvaležno rastejo kamorkoli jih posadiš. Kamilice pobiram in sušim. Ko sem bila majhna, mi je mama vedno skuhala kamiličin čaj, če sem bila bolna. Tako mi je ostalo nekje v glavi, da kamilica mora biti pri hiši, ker pomaga za prehladne in podobne tegobe.

Lepotica ajda. Ker imajo naše čebele letos bolj malo paše, smo preorali travnik in posejala sem ajdo. Znam sejati samo solato, zato mi sejanje ajde ni šlo ravno najbolje; je pa lepo zrastla in drugi teden bo že cvetela.

In še naš lepec Vito. Brez njega pa res ne gre. Če gre kam v "civilizacijo", mu moramo natakniti povodec, sicer pa uživa v prostosti in lagodnem življenju. Danes je večinoma lepo biti pes. Včasih ni bilo tako, psi so res imeli "pasje" življenje.

Kostanjeve šiške, hrastove šiške

Tako lepo so v aprilu "zacveteli" hrasti. Hrastova šiškarica se je zelo razširila, nekatera drevesa so bila prav okrašena z majhnimi rdečimi lampijončki.  Kako je mogoče, da so cela drevesa polna teh šišk? Invazija os šiškaric?

Sedaj pa "cvetijo" kostanji. Kostanjeva šiškarica je napadla naše kostanje. Nekje sem prebrala, da je prišla iz Kitajske, da pri nas nima naravnih sovražnikov, da zelo zmanjša pridelek, ker ni dovolj listnate mase. Ne spoznam se na te zadeve. Spominjam pa se, da je bil pred leti pojav na Primorskem. Takrat je bilo polno poročanja v medijih, ne vem sicer kakšna je bila pomoč, za Haloze in naše gozdove je državi prav malo mar.

Jutranje sonce je osvetlilo čebelnjak. Naše čebele so letos prav velike ubožice, paša je bolj borna, doslej je bilo veliko deževnega in hladnega vremena. Po množični invaziji kostanjeve šiškarice bo najbrž tudi kostanjeve paše manj; čakamo, da zacvetijo naše lipe . Ampak naš čas šele prihaja, se mi zdi, ko poslušam svojega čebelarskega mentorja.

Ogradili smo se. Smrekove deske in akacijeve sohe, pa je nastala ograja, malo je sicer podobna ogradi za konje. Mi smo jo napravili zaradi našega psa, ki je rad tekal za avtomobili, najbrž zato, ker jih je bolj malo. Res smo precej odmaknjeni od "civilizacije".

In tako Vito žalostno opazuje svet onkraj. Rad se je vlegel na cesto in včasih spal tako trdno, da sem ga morala zbuditi, če se je kdo pripeljal.

Ob cesti proti Pesku cveti reličnik. To je edino rastišče divjega reličnika tod okoli. Moj oče je iz njega vsako leto napravil kakšno metlo, dovolj dobra je bila za pometanje dvorišča.

Mož je danes našel tega velikega jurčka (600 gr), kar sredi ceste je rastel, manjšega sem našla jaz. Sosed je uspešno gobaril že 26. aprila. Grmelo je tudi že, dežja je bilo veliko, gobe bi  morale rasti, če bi upoštevale te starodavne pregovore in napovedi.

Žingerli, bukofca in kukafca

 April me zaposluje: imam delo na vrtu, njivi, tudi košnja se je začela.
Prejšnji teden sem se srečala z nekdanjimi sodelavkami in sodelavci; nikoli me ne pozabijo povabiti na pico in klepet, čeprav smo skupaj delali le nekaj nad deset let. Nobena od nas nima visoke izobrazbe, se pa vse spoštujemo in cenimo, se redno pogovarjamo po telefonu in po elektronski pošti. Vedno sem srečna, ko se dobimo in poklepetamo. Lepo mi je, da niso pozabili name, čeprav sem se upokojila že pred par leti, oni pa še delajo.

Žingerli, (tako smo imenovali te rožice, ko sem bila majhna), se šopirijo ob ograji mojega vrta, ker sem v nekem trenutku pred časom pozabila, kako nasilna je ta rastlina. Nezadržno se širi v moj vrt in  izpodriva vse ostale rastline. Takrat sem kupila tudi sadike bele in vijoličaste barve, nista tako agresivni, kakor naša domača modra. Je pa lepa v svoji modrini in razkošno zelena.

Lani so bila bukova drevesa izredno bogata z žirom. Pri nas mu pravimo bukofca. Žir je vzklil in pod velikimi bukovimi drevesi je polno mladih rastlinic. Upam, da jih bo vsaj nekaj zrastlo v mogočna drevesa.

Borovničevje je kot zelena preproga pod drevesi. Tudi drevesa, razen kostanjeva, so že vsa spomladansko zelena. Kukavico sem prvič slišala v ponedeljek, sedmega aprila,  je celo par dni zamujala ali pa sem jo preslišala. Pride vedno, ko se lahko skrije v zelenem gozdu. Seveda sem na veliko žvenketala s kovanci v žepu. Zdaj je kot pribito, da bom letos bogata.

Sonce nas je tudi že toplo grelo, da smo bili hvaležni za lipovo senco. Češnje so odcvetetele, bile so prekrasne, v belino odete,  lepo je bilo.

Posadila sem čebulo, čičeriko in krompir. Njivo smo pognojili in prst je rahla, čaka le, da bom še veliko posadila. Njiva v Štombergi je prav zares moje veselje.

Čas narcis je v glavnem minil, cvetijo samo še nekatere pozne, tulipani pa so trenutno najlepši. Rada imam rumene. Spominjajo me na šopke rumenih tulipanov, ki mi jih je mož pred več kot tremi desetletji v tem času včasih prinesel.
Zdaj pa je bolan,  hudo bolan. Danes je po pogovoru s svojo zdravnico ugotovil, da je gotof.  Svet se po malem ruši in podira. Takšne so moje misli.

Odtenki sive v Budnem

Vse je bilo sivo v tem obdobju pri nas; tako vreme (fotografija je današnja), kakor sivina in mračnost v naših dušah. Bolezni so pač vsepovsod okrog nas. Prihaja pa pomlad in sončni časi. (Knjiga 50 odtenkov sive pa je seveda pred dvema letoma bila tudi moje branje, kar je skoraj obveza vsake obiskovalke knjižnice.) Naša sivost, predvsem moja, pa ima vzroke v skrbeh, težavah, ki se nagrmadijo in morda tudi v tem, da je zemlja še mokra in hladna, da še ni primerna za kopanje in sajenje. Prihaja pa tudi ta čas. Sem vrtnarka po duši.

Ni pa bila samo sivina, tudi sonce je sijalo, resje  že žari,  čebele  so ga že našle. Sredi februarja sem pri nabiranju regrata videla martinčke, ogrevali so se na soncu. En dan v prejšnjem tednu je naš termometer kazal toplih 19 Celzijevih stopinj (termometer smo sicer obesili po kap, da mu je malo topleje).

Sneg je bil prekrasen, kljub škodi, ki je nastala zaradi polomljenih vej in podrtih dreves, smo se snega veselili in ga občudovali. Upamo, da ga je bilo dovolj, da so se napolnila naša hribovska vodna zajetja in izviri, da poleti ne bo prekmalu zmanjkalo vode. Strašijo nas z veliko vročino, govori se, da se bomo cvrli od vročine. Sama vseh teh napovedi ne jemljem resno in sem prepričana, da tako daleč vnaprej še ne morejo zagotovo napovedovati vremena.

Naš pes je tudi užival zimske radosti. Sneg mu je pogodu in zna se ga veseliti. Tudi tačk mu ni potrebno čistiti, vse opravi kar sam na snegu. Ko pa je blato in dež, mu je kar naprej potrebno umivati tačke, čeprav velikokrat gre tudi umazan v hišo. Včasih sem res slabe volje, ko gledam odtise njegovih blatnih tac. Pa kaj čem, počistit je pač treba, jeziti se itak ne splača.

Vito je danes v naši lojpi preležal dopoldan. Meglene dneve najraje preživi nekje znotraj, če je to sredi lojpe, je pač v lojpi, tam ima nadzor nad vsem dogajanjem v hiši.
Jutri se začenja  postni čas. Mislim, da prihajajo lepši dnevi.

Krepižle

Ujeti smo v žledu, ledu in snegu. Če včasih godrnjamo, ko imamo neprevozno cesto zaradi snega, smo zdaj  čisto zares ugotovili, da smo v tem žledu  pa dokončno ujeti v naši Budni. Ne morem niti na sprehod, potrebovala bi krepižle. Tako smo rekli včasih derezam, ki so si jih starejši privezali na obutev, da so se lahko v takem vremenu spustili v dolino ali do sosedov. Pri nas je tudi do nekaterih  sosedov kar daleč.

Drevesa pokajo pod ledeno težo,  lomijo se veje. Naš pes je cel dan vznemirjen, pokanje dreves ga moti in se zaganja okrog hiše ter išče sovražnike. Tako se vsaj zdi, ker laja in posluša, ko po ledeni skorji drsijo veje in led po našem Pungertu. Pungert je strmi predel za našo hišo, porasel z drevesi, strmina se nadaljuje proti gozdu in Vundušeku. Po gladkem ledu veje drsijo, zvok je prav poseben.

Opazila sem, da se led najmanj drži na lipovih vejah in se kar sproti osipava. Saj so tudi  lipe v ledenem oklepu, ampak ne tako debelem kakor na primer oreh ali jablana. Naš Bogec v lipovem zavetju. Bogec pri lipah, mu rečemo.

Pa še sosedov križ z Bogecom ob cesti na Vrhu. Vsak del naših kmetij ima svoje ime. In čeprav je ta Bogec le nekaj deset metrov stran od domačije, se mu reče Bogec na Vrhu. Vrh je v resnici najvišji predel naše Budne.

Od strehe visijo ledene sveče, mož hodi okrog hiše in jih tolče. Ta del je najbrž pozabil.

Vito si napravi luknjo skozi led, da lahko liže sneg. Tudi njemu drsi na ledu in se bojim, da bi si izpahnil tačko,  včasih se mu tako nerodno spodrsne.

Spekla sem kruh (grdo razpočen po sredini) in rogljičke, če bo slučajno zmanjkalo elektrike. Na sosednjem bregu, pri Bolfenku so že cel dan brez električne energije in še sedaj so v temi. Tega me je groza. Brez elektrike pa resnično pozimi ne znam živeti.

Ketne gor

Zgodilo se je, da sem danes prvič v življenju pred najbolj strmim ovinkom morala montirati avtomobilske verige. Ne vem sicer, če čisto po predpisih, odpadle niso,  avto pa je parkiran pred domačo hišo.

Cesta je sicer splužena, vendar je še kar nekaj snega na cestišču. Čez kakšen dan bo bolje, če bo kaj sonca in ne bo veliko novega snega. Kar pa je skoraj nemogoče, ker Pečenko in Velkavrh napovedujeta novo sneženje.

Lopate so prislonjene kar pred hišo, da so pri roki zjutraj, ko stopim na svetlo. Kidanje snega mi je že od nekdaj v veselje.

Zima, zima bela vrh gore sedela..., pesem nagajivka Otona Župančiča. Neomadeževana belina se blešči v našem sadovnjaku. Najbrž sem kar preveč ponosna, ker je na našem hribu sneg zares bel še dneve po tem, ko je zapadel.

Včeraj je odšel v pasja nebesa Bruno. Sestričnina družina je zelo žalostna, Bruno je bil njihov zvesti spremljevalec štirinajst let.  Tako zelo pameten, lepo vzgojen in ubogljiv, prijazen do ljudi in drugih psov, miren, ljubeč in potrpežljiv  z otroki ter neskončno in do konca  predan sestričnini družini.

Vito pa je naš pes in ga imamo radi. Je precej svojeglav, zna pa sesti, naredi prostor, dobro ve kaj pomeni "fuj", mislim pa, da  v pasji šoli ni sodeloval pri  tistih vajah, ko so se učili ukaze "sem" in "pridi".  Rad ima sneg, ki se mu  zelo prijemlje na dlako in ima veliko dela, ko si tiste kepice skubi. Seveda to najraje počne na sredi kuhinje, da je vse mokro.

Regrat in Sveti Bolfenk

Ker Miša (Pušenjak) strogo odsvetuje rovanje po zemlji, ko je ta še mokra in hladna, sem se danes odpravila na naš breg in nabrala prvi regrat.  Sončen dan, prav vsak sončen dan  me kar vabi, da bi prijela v roke motiko in šla kopat. Na vrt ali kamorkoli. Mož je s škarjami napadal šipkove in robidove grme. Trnja je kolko češ. Ima dela za lep čas. Potem pa je obrezal še izabelo. Imamo en trs, ki je star skoraj toliko kot mariborska stara trta. Sicer malo pretiravam, je pa zares kar stara ta naša izabela.

Popoldan sva s sosedo odpešačili do Bolfenka, da sva malo pogledali za mačehami na grobovih. Mačehe lepo cvetijo.

Skromna podružnična cerkev Sv. Bolfenka je pravzaprav prava lepotica na vrhu hriba. Naš župnik je pred leti poskrbel, da je zelo lepo obnovljena, lani je dodal tudi nova cerkvena vrata. Sveti Bolfenk bi naj bil zavetnik gozdarjev, tesarjev, oglarjev. Vse nas pa varuje že od 14. stoletja, ko je bila cerkev sezidana.

Pogled na Bolfenk iz Budne, v času zahajajočega sonca.
Najlepša maša pa je zame že od nekdaj na nedeljo, ko je Telovska procesija. Takrat se postavijo okrog cerkve brezova drevesca in oltarčki, procesija gre od oltarja do oltarja. Tisti napevi (kuge, lakote in vojne ... reši nas, o Gospod...), kadilo, veter, ki itak vedno piha okrog cerkvice, prelepo je in prav srhljivo mistično.  In malo srednjeveško.

Mož ob večerih sestavlja okvirje za svoje čebele. Delovni kotiček si je uredil na klopi za pečjo.

Za konec pa še naš Vito.

Ker sem ga kregala, ker je spet izkopaval Ringove zaklade, se je skril za hišo. Zamerljivi pes.