Pridih jeseni

Zacvetelo je jesensko resje.
Vreme se kisa, dežuje, nalivi se vrstijo podnevi in ponoči, megla se dviguje nad gozdovi, zdi se, da se poletje že poslavlja. Upam, da se bo septembra čas obrnil in bo prišlo tisto čudovito indijansko poletje. Narava nas vedno znova preseneča, zato mi tudi ostaja upanje, da bo spet sončno in toplo. Kakor sem bila naveličana tiste neznosne vročine, mi tudi zdaj ni najbolj prav, čeprav bi morala biti srečna, da se bo žejna zemlja malo napila, da se spet napolnijo vodni viri, da vsklije vsa tista solata, ki smo jo posejali. Trava že lepo raste, sosedove ovce se spet lahko pasejo in jim ni treba več dodajati krme.

Včeraj sem našla prve gobe, danes sicer nobene. Me je kar malo sram, ker se hvalim s tema jurčkoma in enim turkecom, pa se moram, ker letos še ni bilo gobje sezone, zato mi je vsaka gobica dragocena. Res sem važna. Sem pa slišala, da so nekateri že našli kar veliko črnih jurčkov. Jutri zjutraj pa greva s psom spet na Pesek, če bo slučajno katera prikukala iz zemlje.

Ker je ta dež prinesel tudi mrzloto, sem že nekajkrat zakurila v peč, da je prijetno toplo in prijazno. Oprala in očistila sem jabolka, jih narezala za sušenje, zdaj prav lepo diši po suhih jabolčnih krhljih. Nimam modernega sušilnega aparata za sušenje sadja in zelišč. Moja mama je sadje sušila na leskah (iz leskovih šib spleteni veliki podstavki, na katere smo naložili narezane hruške, jabolke, slive, tepke  in ga potisnili v peč, ko v peči ni več gorelo, je pa bilo še vroče). Moram se pozanimat, če kdo še zna splesti lesko.

Za večerjo sem si skuhala slivovo juho. Deževen dan v meni zbudi neskončno potrebo po sladkem. Vroča in prijetno sladko kisla slivova juha me je malo vrnila v mladost, ko jo je moja mama kuhala za večerjo. Najbrž sem ena redkih, ki jo še kuham. Zelo je dobra.

Dež

Pravi deževen dan. Ko je sonce prav neusmiljeno žgalo, sem si res želela enega deževnega dneva. Danes pa je ura malo čez poldne, dan mi že neskončno preseda. Čeprav je začelo deževati komaj zjutraj po šesti uri. Vreme nas pripravlja na jesen; megla, hlad, moča. Zjutraj se še psu ni dalo na sprehod, stal je pod nadstreškom in zbiral pogum, da je stopil v mokroto. Takrat je bil res zelo močan naliv. Vendar se jaz ne dam, na sprehod s psom grem v vsakem vremenu. Čeprav včasih z malo manj volje.

Morala sem tudi na ravno: rože na grob je bilo treba odnesti, tudi manjši nakup sem morala opraviti. Saj v deževnem vremenu je to najlažje. Ni mi škoda časa, ker tako ne vem, kaj naj počnem. Kosilo sem že skuhala, bolj skromno (ohrovt s krompirjem in zrezek iz mletega mesa). Škoda, ker sem včeraj izgubila pol lepega, sončnega vremena, ko sem sekljala in rezala zelenjavo za mešano solato. Včasih smo rekli, da je srbska solata, zdaj ji rečem mešana, lani sem jo vložila in je bila kar dobra, zato sem jo letos spet. Najbrž pa res že pretiravam s tem vkuhavanjem, ampak mi je resnično škoda, da bi dobra in zdrava zelenjava propadla, ko pa vsega dovolj.

Pravzaprav pa dneva ne nameravam prebiti za računalnikom. Berem že drugo knjigo od Camille Lackberg (na a bi morala natipkati dve pikici, preglas, pa jih na mojem računalniku ne znam najti). Včasih sem bila nora na kriminalke, potem pa sem jih nehala brati, ker so te nove kriminalke zame preveč nasilne in krvave, zdaj sem pa  spet začela z branjem kriminalk,  s to pisateljico, nekako se prebijam skozi. Čisto resnično pa moram povedati, da berem po dve knjigi naenkrat, ko mi v kateri postane kaj prenapeto, grem brat drugo in se naslednji dan spet lotim prve.

Morala bi se lotiti čiščenja, kopalnica me že nekaj časa kliče. Ampak Bog je najbrž ustvaril deževne dneve za poležavanje in splošno zapravljannje časa.

Jagri, srne in jaz

 

Danes sem pa jezna. Začela sem z izkopavanjem krompirja, ker so divji prašiči našli naše njive in imajo svoj pohod po njivah in se bojim, da mi ne bi izruvali krompirja. Ker je zjutraj na njivi  rosa, sem šla v Štombergo šele malo pred deveto, že po cesti sem videla srne, ki se pasejo na mojem fižolu. Začela sem kričati, da jih prepodim, bila sem dovolj glasna; dokler sem bila na njivi, jih ni bilo nazaj.  Spomladi sem nakupila mrežo, razne barvne trakove in vrvice, Jure mi je postavil količke, vse sem prepletla in zagradila, da mi divjad ne bi pojedla mojih pridelkov, vsakih nekaj dni nastavljam nekakšno smrdljivo olje, ki bi naj odganjalo srne od mojega fižola, pa ni nobene koristi.

 Divji prašiči so krompirjeva stebla obirali že spomladi, srne pa se pasejo po mojem fižolu od pomladi do poletja. Tekne jim tako nizek kot visok fižol. Med fižol sem posejala endivijo in radič, tudi tega so našle, vedno pojejo sredico, stranski listi jim niso dobri. Besna sem, ker sadim, okopavam, postavljam  zaščitne ograje, srne pa kljub temu pridejo do sadik. Potem pa moram pozimi  kupovati tisti kitajski fižol, ko pa sem se trudila, da bi ga sama dovolj pridelala.

 Divji prašiči ponoči lomastijo po koruzi. Imeli smo sušo in točo, kaj nas bo še doletelo. Za malo škode se nihče ne jezi, vedno vzameš nekako v zakup, da bo vreme kakšno zagodlo. Tole  z divjadjo  nas pa vse prebivalce Budne  izredno razjezi. Zakaj moramo na naši zemlji rediti srne, divje prašiče za lovce. Kako je naša država vseskozi izjemno naklonjena lovcem, tako je bilo v socializmu  in je danes prav tako.

Lani, v gobji sezoni, sva s sosedo prišli iz njenega gozda v naš gozd, ki je na vrhu hriba ob cesti, najina psa sta hodila par metrov okrog naju, in tam preko ceste je bil lovec, avto je imel parkiran na moji zemlji, pa nama je rekel (dobesedno): "Pse na povodce!". Tako sem bila jezna, da mi je zmanjkalo besed. Da mi nek lovec ukazuje na moji zemlji! Moram povedati, da ima naš pes  petdeset kilogramov, je absulutno predebel in ne more uloviti nobene srne, sploh ničesar; kljub vsakodnevnemu sprehodu nima kondicije niti telesne konstitucije za pregon divjadi  ne.

Okno

Moj pogled skozi kuhinjsko okno se spreminja iz dneva v dan. Pozimi je bil lep pogled na detle, ki so kljuvali po naši stari hruški, Makarenki, mislila sem, da se bo posušila, vendar je spomladi spet zacvetela, ozelenela. Sedaj je polna drobnih plodov, upam, da se bodo kljub suši še odebelili. Makarenke so izredno dobre hruške, stara sorta, najboljše so pozimi, ko se zmedijo  in jih skuhamo. To je tradicija: zunaj sneg, v kuhinji pa velik lonec kuhanih Makarenk. Mislim, da nihče v naši Budni nima več teh hrušk. Morali jo bomo nekam precepiti, ker je najbrž že vsa bolna in napadena, če so detli njeni prebivalci pozimi in si vrtajo vdolbine v njeno deblo.

Še lani sem skozi okno lahko opazovala jaso v našem Pungertu. Tam ob gozdu, na jasi so se pasle srne, imele so svoj mir, ker tam res že leta ni nihče hodil. Razen mojega moža lani jeseni, ko je šel pogledat za kostanji v Vundošek. Pa je z veliko težavo prišel nazaj gor. Pot je zaraščena in strma. V času otroštva moje mame pa so hodili po tej poti v šolo v Naraplje. Čeprav se kar vračamo v Budno, midva z možem, nekaj sosedov in novih prebivalcev, pa se goščava kljub vsem kosilnicam, flaksercam, kozam in ovcam vedno bolj širi.  Ponoči pa je pogled prekrasen. Osvetljen Ptuj in Dravsko polje. Včasih pa samo megla, morje megle. Tudi danes, ko dežuje, je bila zjutraj megla, rahlo nad gozdom.
To pa je naša Makarenka spomladi, v popoldanskem soncu ko nas je spet razveselila s cvetovi.

Vkuhavanje dan za dnem

Zjutraj sva s psom našla prve soldateke v gozdu. Tako smo jim rekli v mojih mladih letih, soldateki - ciklame. Najbrž bodo kar redke letos, ker jim suša nič kaj ne paše. Zdi pa se mi, da so te gozdne ciklame znanilke jeseni. Čeprav je zdaj še poletje, pa se mi je vedno zdelo, da ko najdem prve ciklame, je čas za novo letno obdobje. Kakor zvončki. Spomnim se, da so enkrat cveteli že za Božič, potem je bila pa res še dooolga zima. Tako je s soldateki, zacvetijo sredi poletja, jesen pa tako ali tako pride.
Mož je šel danes zjutraj sam  k zdravnici in v mesto v službo. Poslavlja se od svojega delovnega obdobja, ker pa je preveč žalosten, tudi jaz ne morem pisati o tem. Ostala sva sama, pes in jaz, seveda sva morala v Štombergo po fižol in paradižnik.

Paradižnik letos ni preveč kvaliteten, nekatere sorte so na sredini precej trde, skoraj olesenele, sorta volovsko srce pa je mehka, lupina kar sama odstopa. Vročina je nekatere kar opekla, posušila.
Letos sem še posebej skrbna, ne mine dan, da ne bi pražila, vkuhavala, vlagala v kozarce.

Mož mi pravi, da sem že obsedena, pa kaj hočem, sedaj je te zelenjave na pretek, škoda bi mi bilo, da je ne porabim.  Dobro vem, da je danes v trgovinah vse polno različnih vrst vložene zelenjave. Moja zelenjava pa je zrastla na naši budnski zemlji, nismo je mučili s kemijo, smo se pa trudili z okopavanjem in pletjem.

Huda ura

Dočakali smo ohladitev. Termometer je pokazal blaženih devetnajst stopinj. Celo popoldne smo poslušali zamolklo grmenje nekje za Pohorjem, sonce pa je še kar žgalo, vreme je bilo nenormalno težko, neprijetno smo ga prav vsi občutili. Ose so bile nesramno zoprne, čebele so brenčale okoli nas, da so bile prav neznosne, ptiči so tako čivkali, da sem šla pogledat pod oreh, če je kateri mladič kje obležal ali se izgubil. Samo Jure je prespal skoraj ves popoldan, kar je prav, da bo še malo zrasel. Šla sem v mojo Štombergo populit čebulo, da je dež ne bi zmočil, ker je bila  tako lepo suha. Pridelek čebule je kar zadovoljiv, ni debela kot buče, je pa solidna, zdrava, ker sem jo sadila za Prvi maj, je tudi čebulna muha ni našla.
Potem pa je tisto bobnenje iz daljave prihajalo vedno bliže, upoštevali smo nasvete našega Amisa, potegnili vse priključke iz vtičnic, da ne bi bili spet par dni brez telefona, televizije, interneta. Lani smo bili na našem hribu nekaj dni odrezani od sveta, ker so vsi modemi na celotni liniji pregoreli. Potem se je pa vlilo, dež, toča, veter, prava huda ura. Moja mama je v takem vremenu vedno vrgla nekaj vejic presmeca na ogenj, tudi točo je pregriznila. Včasih je najbrž pomagalo, velikokrat pa je toča kljub temu padala in je bilo veliko škode. Drugič moram tudi jaz prižgati malo tega žegnanega lesa, lani parkrat sem, danes sem pa kar malo pozabila, kar naenkrat je bilo celo dvorišče belo od toče. Tradicija s prižiganjem božjega lesa se mora nadaljevat. Voda je drla po cesti, čeprav je sosed lepo počistil spušavnike. V takem nalivu si voda vedno izbere svojo pot, tudi v našo klet. Še sreča, da smo zaprli okna, ker bi nam skozi okna deževalo v hišo. Seveda so bili vsi žlebi polni cvetja naše lipe in je voda drla preko žlebov. Jutri moramo prinesti lestev in malo počistit, čeprav smo vsi vedeli, da je lipovino naneslo povsod, smo bili glede žlebov malomarni. Tako pač je, včasih malo stran pogledaš, če vidiš kako delo. Spet drugič pa se kakega dela sploh izogibaš.
Grmenje se je premaknilo proti Prlekiji, pes pa mirno spi  zraven mene. Ko zares prav močno grmi, vedno poišče našo bližino, sicer pa ga grmenje ne moti. Škodo  bomo ocenjevali jutri zjutraj, vsi pa smo zadovoljni, ker smo dočakali malo svežine in ohladitev.

Drva, drva

Še vedno drvarimo. Kljub neznosnemu pripekanju, vročini ali kakorkoli bi že imenovala to trenutno vremensko stanje, smo mi še vedno v drvah. Mine sicer par dni, ko si rečemo, zdaj v tej vročini pa res ne bomo žagali in cepili drv, potem pa nas spet zagrabi, pride sosed in gremo v gozd. Motorke zabrnijo, Jani in sosed začneta žagati. Potem naložimo cole in coleke na prikolico, pa zapeljemo domov. Včasih smo v gozdu takoj tudi drva nasekali, zdaj pa vozimo domov, sekamo na natonu, kakor smo vseskozi v mojem otroštvu. Na natonu je vedno bilo nekaj vej, kakšen hlod, ki je čakal na žago. Spomnim se, da včasih ni bilo teh modernih žag, moja mama in ata sta veliko dreves  prežagala ročno, vsak na eni strani žage. S kravami smo vozili cele hlode domov. Bilo je težko, ni za govorit. Tudi zdaj ni lahko, čeprav ni primerjave. Nimamo sekača ali kako se reče tistemu stroju, ki je namesto sekire. Pa gre nekako. Jani je letos kar veliko že razsekal, kar je najtežji del. Par dni je zdaj pomagal tudi Jure, ki je prišel na počitnice. Smo se pa sinoči pogovarjali, da bomo imeli naslednjih nekaj dni počitek. Tista pravila, da ti mora biti vroče, ko pripravljaš drve, pa tako ali tako držijo, tudi če ni petintrideset stopinj v senci.  Ko pripravljaš kurjavo, ti je vedno vroče. Sosed vedno reče, da moraš imeti drv na zalogi še vsaj za eno zimo.  Torej bomo morali še z žago v gozd, ker še nismo dosegli plana.
Se pa ta suša pozna tudi v gozdu. Nekatera drevesa so že vsa žalostna, bukve in breze, gaber,  listi so se že posušili, na grmovju prav tako, predvsem na bolj soncu izpostavljenih predelih. Meni je neprijetno in zoprno, ko hodim po trati in mi trava šumi pod nogami, suha in vsa trda. Ni primerljivo s šumenjem listja jeseni v gozdu.

Kače in kačice

Pred tedni je sin sedel pred hišo in gledal kačo, ki se je sončila pred našim pragom. Tako ga je presenetila, da jo je nekaj časa kar gledal, potem pa me je poklical, ko sem prišla ven, sem videla samo še njen zadnji del, ko je smuknila skozi odprtino za zračenje v našo velbano klet (zdaj res skrbno gledam pod noge, ko grem v klet). Jaz, ki sem videla samo rep kače in sin, ki tudi ni poznavalec, sva ugibala, če je bil gož ali kaj bolj resnega. Slepič ni bil, tega poznava.
Nekaj dni za tem, je mož zadaj za hišo pospravljal neke zidake, ki so res ležali tam  že dve leti in spodaj našel kačo. Ni mi sicer nič omenil,  pozneje pa sem ga presenetila, ko je  na guglu gledal gade. Nikakor ni bil prepričan, kaj je videl. Potem sem z mojo flakserco, oblečena do vratu in škornjih do kolen, temeljito pokosila ves breg za hišo. Da prepodim vso kačjo zalego. Sicer pred hišo kosim zelo redno, breg za hišo, ki se tako direktno s ceste ne vidi, pa pokosim občasno. Odslej ga bom kosila  zelo redno.
Slepiči, martinčki in kuščarji so itak naši stalni spremljevalci. Martinčki plezajo po zidovih hiše in štale, za kuščarje, ki so se naselili okrog mojega vrta, vem celo, kje imajo svoje luknje, slepiči se najdejo pod drvami, kjerkoli, ampak kače...
V nedeljo je prišla sestrična, ki tudi živi na vrhu enega haloškega griča, pa smo se razgovorili o kačah. Povedala je, da je v njenih mladih letih pri njih imel gož gnezdo v krušni peči. Midva z možem pa sva tako z veseljem obnavljala našo staro krušno peč, mar bi jo bila podrla. Pa naša štala, bog ve koliko je stara, dvesto, tristo let najmanj, iz kamnov zidana, polna razpok in lukenj, koliko kačje zalege prebiva med temi kamni. Kako se tega znebiti? 
Vendar pa v moji mladosti okrog naše hiše ni bilo kač, povsod smo hodili bosi. Res pa je, da smo imeli polno dvorišče kokoši, v hlevu krave, svinje. Zdaj pa je štala  prazna, po šupi pa se preganjajo tri naše muce.
Danes zjutraj sva šla s psom na sprehod po cesti proti Skokovemu kuglu. Pa sva srečala goša, Vito ga ni niti opazil, jaz pa sem  ga opazila, postala, si ga temeljito ogledala,  bil je cikcakast po hrbtu, še precej mlad, ležal je ob robu ceste, čisto pri miru. Najbrž si je tudi on ogledoval mene.
Strah pred kačami je globoko v meni, še zdaj imam v spominu sanje, ki sem jih imela, ko nisem še niti hodila v šolo. Takrat smo živeli še v Jelovčeku, spala sem na postelji skupaj z Veroniko, ki nas je včasih pazila in takrat tudi prespala pri nas. V mojih sanjah pa so lezle kače po  nogah od postelje proti meni. Takrat so imele naše postelje kar visoke noge, na srečo.