Srčki, fajgli in potonike

Moja stara mama  je imela majhen vrt. Na strmini ob gozdu je bila krča. Krča je bila z motiko prekopana zemlja, na bolj strmem terenu, kjer se s kravami in plugom ni moglo orati. Krča se je prekopala zgodaj spomladi, ko se je zemlja odcedila zimske mokrote in se je v košu na hrbtu nanosil hlevski gnoj, da se je pognojila. Na krčo se je posadil krompir, zgodaj spomladi, da se ga je lahko hitro začelo izkopavati. Krča je bila ne topli sončni legi. In z mojo staro  mamo sva ga hodile izkopavat, ko je na vrtu zrastel prvi grah, rekli smo mu cukerjek. Še danes se spominjam okusa te juhe, kako je bila dobra in sladka.
Vrt pa je bil le majhen prostor, dve gredi, na sredi pot med gredama. Stara mama je imela na tem vrtu sladki grah, solato, peteršilj, (korenje je bilo rumeno in na njivi), na sredi vrta grm rožmarina, v enem kotu srčke, v drugem potonike in še v enem kotu vrtnico, vmes so bili temnejši fajgli. Rožmarin je vsako jesen presadila v star lonec in ga odnesla v lojpo, kjer je počakal do pomladi.

Tudi jaz sem lani zasadile rumene fajgle in rdeče srčke. Ker so to cvetice, ki so jih imele naše babice in so krasile kmečke vrtove. Da jih ne bom pozabila in za spomine.

Rdeče potonike, moja stara mama jo je imela v vrtu, jaz pa sem jo presadila na drugo mesto, je pa  čisto  prava potomka izpred več desetletij, ki jo je imela stara mama. Svileni cvetni listki se sicer usujejo, kar prehitro, bi rekla, ampak čar in lepota te rastline je neskoončna.

Rumeno kot sonce

Moja mama je skoraj pol svojega življenja delala v tekstilni tovarni. Na sindikalnih razprodajah v tovarni je kupovala kamgarn za hlače in krila, volneni velur za plašče. Celotno osnovno šolo sem nosila krila iz kamgarna. Ko je deževalo, bi lahko taka krila sama stala pokonci, tako zelo so se napojila z vodo, blago je postalo trdo in težko. Krila  mi je šivala  njena sodelavka,  ki  si je kupila šivalni stroj in bila dovolj spretna, da je znala krojiti. To so bila krila z naramnicami, v sivi ali rjavi barvi. Zraven mi je ta šivilja sešila kakšno platneno, morda iz poplina pisano bluzo. Potem so v tovarni začeli izdelovati še volno za pletenje. Tudi volno je mama kupovala na sindikalnih prodajah. Kot najstnici mi je priskrbela jopico iz živo rumene volne, ni mi bila všeč, takrat se ni nosilo rumene barve, jopice (jopica je v tistih časih bila sviter) so bile povečini rdeče ali modre barve. Najbrž je že zmanjkalo rdeče in morde volne, ko je bila na vrsti mama. Ker nisem bila zadovoljna z barvo svitra, mi je mama rekla, da je rumena barva kot sonce, ki je toplo in nas razveseljuje in greje. V rumeni barvi  sem preveč izstopala, ampak jopico sem kljub vsemu morala nositi.
Danes sprejemem rumeno barvo čisto drugače. Rumena barva mi vedno pomeni upanje in svetlobo. In v tem času me obkroža ogromno rumenega cvetja, še posebej sem vesela, ko lahko naberem rumenih narcis in jih nesem mami, da ji na grobu rumeno zažarijo.

Tulipane sadim vsako leto v največje veselje voluharjev. Ta rumeni tulipan je imel srečo, da je ušel voluharjevemu pohodu.

Pogled mojega psa nakazuje rahlo užaljenost. Morda sem šla mimo njega in ga nisem počohala. Morda pa je dremal in sem mu ukazala, da malo dvigne glavo in pogleda v aparat. 

Tam na vrtu, na zelenem ...

Naša babica je prejšnji teden praznovala devetdeset pomladi. Prav zares pomladi, ker vsako leto praznuje, ko cvetijo pomladne rožice. Imela je lepo praznovanje, je prepevala in celo zaplesala. In gospod Konrad, ki ga vedno opazim, kako skrbno pripravlja jedilni pribor na mizah za kosilo ali večerjo v domu starejših, ta gospod Konrad ji je na koncu zabave zapel prekrasno pesem: Tam na vrtu, na zelenem... Gospod Konrad zna zelo lepo prepevati in ima prečudovit glas, čeprav jih šteje že oseminosemdeset. Včasih je tudi bivanje v domu starejših veselo in zabavno. Čeprav me je pesem gospoda Konrada ganila in mi izvabila solze.
 V moji Budni pa vrt ni še nič zelen. Začela sem z delom na vrtu, prekopavanjem, s setvijo in sajenjem.

 Moji prvi krokusi, ki so zacveteli že na začetku marca. Prav vsaka rožica zacveti dan ali dva kasneje, kakor v dolini. Smo pa le malce višje, 527 m visoko.

 Zvezdasta magnolija, že nekaj let majhen grmiček, ki nikamor ne raste, cvetov pa ima vsako leto polno. Vito jo kar preskoči, ko se mu mudi, tako je nizka.

 Včeraj so zacvetele prve vinogradniške breskve, tiste bolj na sončni strani, ostale pa se pripravljajo.

 Narcise  mi polepšajo vsak dan. Vedno več jih je, sicer pa opažam, da jih nisem posadila na prava mesta, pa jih bom kar pustila, naj rastejo kjer so. Najlepše so mi, ko cvetijo pod kakšnim drevesom. Včasih se kakšen voluhar zmoti in si katero kam odnese, pa potem zacveti kje na travniku, osamelci jim pravim.

 Bergenija, nekoč smo ji rekli Jožefova roža, letos je kar pozna. Včasih je  izpod snega kukal kakšen njen cvet, takrat sem vedno pomislila, da je čas za pomlad. Vedno so bile to prve rožice na našem kmečkem vrtu.

 Včeraj sem posadila blitvo, oni dan por, solata je tudi že vzklila.  Drugače pa je na mojem vrtu vse golo, pusto. Nekaj glavic radiča je še, pa kodrasti ohrovt. Zemlja je suha. Jagode poskušam malo zalivati, da bi hitreje rastle, pa ne vem, če delam škodo.

 Marelica privablja čebele in čmrlje, ti opravljajo svoje delo še, ko čebele že gredo v panje. Čmrljev je letos še posebej veliko, eni so taki veliki z rumenimi zadki.

 Moj vrt  prav zares zgleda siromašno, por je ves zdelan, kodrasti ohrovt pa se pripravlja, da bo šel v cvet. Vedno smo tako rekli: gre v cvet.

Vito je zaspal na soncu. čeprav tudi že išče senco. Ko pa nekaj časa počiva na hladnem, se odpravi na sonce in pomoli vse štiri od sebe ter uživa na soncu.

Lepotice in lepec

Na mračen in deževen dan sem ujela malo časa, malce volje tudi, da  malo sedem za računalnik. Tedni od mojega zadnjega pisanja so bili naporni, prav nagrmadeni z raznimi obveznostmi. Že dva dneva pa sta malo bolj lagodna, paše mi, da lahko zjutraj malo dlje posedim pri zajtrku. Jutranji sprehod s psom je bil  moker, prav tako včeraj, v  gozdu je bilo temačno, gobe se niso kaj veliko videle. Eno sem celo pohodila.

Prave lepotice iz naših gozdov. Sinoči sem začela z vlaganjem jurčkov, vse sicer niso kvalitetne, tiste odpadne odnesem nazaj v gozd, morda bo pomagalo, da bodo  rastle še v prihodnje. Gobarjev je ogromno, gobe se pa še kar najdejo.

 Lepotice marjetke in še dišeče lepotice kamilice. Marjetice so prekrasne in sončne, lepe v šopkih in hvaležno rastejo kamorkoli jih posadiš. Kamilice pobiram in sušim. Ko sem bila majhna, mi je mama vedno skuhala kamiličin čaj, če sem bila bolna. Tako mi je ostalo nekje v glavi, da kamilica mora biti pri hiši, ker pomaga za prehladne in podobne tegobe.

Lepotica ajda. Ker imajo naše čebele letos bolj malo paše, smo preorali travnik in posejala sem ajdo. Znam sejati samo solato, zato mi sejanje ajde ni šlo ravno najbolje; je pa lepo zrastla in drugi teden bo že cvetela.

In še naš lepec Vito. Brez njega pa res ne gre. Če gre kam v "civilizacijo", mu moramo natakniti povodec, sicer pa uživa v prostosti in lagodnem življenju. Danes je večinoma lepo biti pes. Včasih ni bilo tako, psi so res imeli "pasje" življenje.

Kostanjeve šiške, hrastove šiške

Tako lepo so v aprilu "zacveteli" hrasti. Hrastova šiškarica se je zelo razširila, nekatera drevesa so bila prav okrašena z majhnimi rdečimi lampijončki.  Kako je mogoče, da so cela drevesa polna teh šišk? Invazija os šiškaric?

Sedaj pa "cvetijo" kostanji. Kostanjeva šiškarica je napadla naše kostanje. Nekje sem prebrala, da je prišla iz Kitajske, da pri nas nima naravnih sovražnikov, da zelo zmanjša pridelek, ker ni dovolj listnate mase. Ne spoznam se na te zadeve. Spominjam pa se, da je bil pred leti pojav na Primorskem. Takrat je bilo polno poročanja v medijih, ne vem sicer kakšna je bila pomoč, za Haloze in naše gozdove je državi prav malo mar.

Jutranje sonce je osvetlilo čebelnjak. Naše čebele so letos prav velike ubožice, paša je bolj borna, doslej je bilo veliko deževnega in hladnega vremena. Po množični invaziji kostanjeve šiškarice bo najbrž tudi kostanjeve paše manj; čakamo, da zacvetijo naše lipe . Ampak naš čas šele prihaja, se mi zdi, ko poslušam svojega čebelarskega mentorja.

Ogradili smo se. Smrekove deske in akacijeve sohe, pa je nastala ograja, malo je sicer podobna ogradi za konje. Mi smo jo napravili zaradi našega psa, ki je rad tekal za avtomobili, najbrž zato, ker jih je bolj malo. Res smo precej odmaknjeni od "civilizacije".

In tako Vito žalostno opazuje svet onkraj. Rad se je vlegel na cesto in včasih spal tako trdno, da sem ga morala zbuditi, če se je kdo pripeljal.

Ob cesti proti Pesku cveti reličnik. To je edino rastišče divjega reličnika tod okoli. Moj oče je iz njega vsako leto napravil kakšno metlo, dovolj dobra je bila za pometanje dvorišča.

Mož je danes našel tega velikega jurčka (600 gr), kar sredi ceste je rastel, manjšega sem našla jaz. Sosed je uspešno gobaril že 26. aprila. Grmelo je tudi že, dežja je bilo veliko, gobe bi  morale rasti, če bi upoštevale te starodavne pregovore in napovedi.

Žingerli, bukofca in kukafca

 April me zaposluje: imam delo na vrtu, njivi, tudi košnja se je začela.
Prejšnji teden sem se srečala z nekdanjimi sodelavkami in sodelavci; nikoli me ne pozabijo povabiti na pico in klepet, čeprav smo skupaj delali le nekaj nad deset let. Nobena od nas nima visoke izobrazbe, se pa vse spoštujemo in cenimo, se redno pogovarjamo po telefonu in po elektronski pošti. Vedno sem srečna, ko se dobimo in poklepetamo. Lepo mi je, da niso pozabili name, čeprav sem se upokojila že pred par leti, oni pa še delajo.

Žingerli, (tako smo imenovali te rožice, ko sem bila majhna), se šopirijo ob ograji mojega vrta, ker sem v nekem trenutku pred časom pozabila, kako nasilna je ta rastlina. Nezadržno se širi v moj vrt in  izpodriva vse ostale rastline. Takrat sem kupila tudi sadike bele in vijoličaste barve, nista tako agresivni, kakor naša domača modra. Je pa lepa v svoji modrini in razkošno zelena.

Lani so bila bukova drevesa izredno bogata z žirom. Pri nas mu pravimo bukofca. Žir je vzklil in pod velikimi bukovimi drevesi je polno mladih rastlinic. Upam, da jih bo vsaj nekaj zrastlo v mogočna drevesa.

Borovničevje je kot zelena preproga pod drevesi. Tudi drevesa, razen kostanjeva, so že vsa spomladansko zelena. Kukavico sem prvič slišala v ponedeljek, sedmega aprila,  je celo par dni zamujala ali pa sem jo preslišala. Pride vedno, ko se lahko skrije v zelenem gozdu. Seveda sem na veliko žvenketala s kovanci v žepu. Zdaj je kot pribito, da bom letos bogata.

Sonce nas je tudi že toplo grelo, da smo bili hvaležni za lipovo senco. Češnje so odcvetetele, bile so prekrasne, v belino odete,  lepo je bilo.

Posadila sem čebulo, čičeriko in krompir. Njivo smo pognojili in prst je rahla, čaka le, da bom še veliko posadila. Njiva v Štombergi je prav zares moje veselje.

Čas narcis je v glavnem minil, cvetijo samo še nekatere pozne, tulipani pa so trenutno najlepši. Rada imam rumene. Spominjajo me na šopke rumenih tulipanov, ki mi jih je mož pred več kot tremi desetletji v tem času včasih prinesel.
Zdaj pa je bolan,  hudo bolan. Danes je po pogovoru s svojo zdravnico ugotovil, da je gotof.  Svet se po malem ruši in podira. Takšne so moje misli.

Odtenki sive v Budnem

Vse je bilo sivo v tem obdobju pri nas; tako vreme (fotografija je današnja), kakor sivina in mračnost v naših dušah. Bolezni so pač vsepovsod okrog nas. Prihaja pa pomlad in sončni časi. (Knjiga 50 odtenkov sive pa je seveda pred dvema letoma bila tudi moje branje, kar je skoraj obveza vsake obiskovalke knjižnice.) Naša sivost, predvsem moja, pa ima vzroke v skrbeh, težavah, ki se nagrmadijo in morda tudi v tem, da je zemlja še mokra in hladna, da še ni primerna za kopanje in sajenje. Prihaja pa tudi ta čas. Sem vrtnarka po duši.

Ni pa bila samo sivina, tudi sonce je sijalo, resje  že žari,  čebele  so ga že našle. Sredi februarja sem pri nabiranju regrata videla martinčke, ogrevali so se na soncu. En dan v prejšnjem tednu je naš termometer kazal toplih 19 Celzijevih stopinj (termometer smo sicer obesili po kap, da mu je malo topleje).

Sneg je bil prekrasen, kljub škodi, ki je nastala zaradi polomljenih vej in podrtih dreves, smo se snega veselili in ga občudovali. Upamo, da ga je bilo dovolj, da so se napolnila naša hribovska vodna zajetja in izviri, da poleti ne bo prekmalu zmanjkalo vode. Strašijo nas z veliko vročino, govori se, da se bomo cvrli od vročine. Sama vseh teh napovedi ne jemljem resno in sem prepričana, da tako daleč vnaprej še ne morejo zagotovo napovedovati vremena.

Naš pes je tudi užival zimske radosti. Sneg mu je pogodu in zna se ga veseliti. Tudi tačk mu ni potrebno čistiti, vse opravi kar sam na snegu. Ko pa je blato in dež, mu je kar naprej potrebno umivati tačke, čeprav velikokrat gre tudi umazan v hišo. Včasih sem res slabe volje, ko gledam odtise njegovih blatnih tac. Pa kaj čem, počistit je pač treba, jeziti se itak ne splača.

Vito je danes v naši lojpi preležal dopoldan. Meglene dneve najraje preživi nekje znotraj, če je to sredi lojpe, je pač v lojpi, tam ima nadzor nad vsem dogajanjem v hiši.
Jutri se začenja  postni čas. Mislim, da prihajajo lepši dnevi.