Naša babica je prejšnji teden praznovala devetdeset pomladi. Prav zares pomladi, ker vsako leto praznuje, ko cvetijo pomladne rožice. Imela je lepo praznovanje, je prepevala in celo zaplesala. In gospod Konrad, ki ga vedno opazim, kako skrbno pripravlja jedilni pribor na mizah za kosilo ali večerjo v domu starejših, ta gospod Konrad ji je na koncu zabave zapel prekrasno pesem: Tam na vrtu, na zelenem... Gospod Konrad zna zelo lepo prepevati in ima prečudovit glas, čeprav jih šteje že oseminosemdeset. Včasih je tudi bivanje v domu starejših veselo in zabavno. Čeprav me je pesem gospoda Konrada ganila in mi izvabila solze.
V moji Budni pa vrt ni še nič zelen. Začela sem z delom na vrtu, prekopavanjem, s setvijo in sajenjem.
Moji prvi krokusi, ki so zacveteli že na začetku marca. Prav vsaka rožica zacveti dan ali dva kasneje, kakor v dolini. Smo pa le malce višje, 527 m visoko.
Zvezdasta magnolija, že nekaj let majhen grmiček, ki nikamor ne raste, cvetov pa ima vsako leto polno. Vito jo kar preskoči, ko se mu mudi, tako je nizka.
Včeraj so zacvetele prve vinogradniške breskve, tiste bolj na sončni strani, ostale pa se pripravljajo.
Narcise mi polepšajo vsak dan. Vedno več jih je, sicer pa opažam, da jih nisem posadila na prava mesta, pa jih bom kar pustila, naj rastejo kjer so. Najlepše so mi, ko cvetijo pod kakšnim drevesom. Včasih se kakšen voluhar zmoti in si katero kam odnese, pa potem zacveti kje na travniku, osamelci jim pravim.
Bergenija, nekoč smo ji rekli Jožefova roža, letos je kar pozna. Včasih je izpod snega kukal kakšen njen cvet, takrat sem vedno pomislila, da je čas za pomlad. Vedno so bile to prve rožice na našem kmečkem vrtu.
Včeraj sem posadila blitvo, oni dan por, solata je tudi že vzklila. Drugače pa je na mojem vrtu vse golo, pusto. Nekaj glavic radiča je še, pa kodrasti ohrovt. Zemlja je suha. Jagode poskušam malo zalivati, da bi hitreje rastle, pa ne vem, če delam škodo.
Marelica privablja čebele in čmrlje, ti opravljajo svoje delo še, ko čebele že gredo v panje. Čmrljev je letos še posebej veliko, eni so taki veliki z rumenimi zadki.
Moj vrt prav zares zgleda siromašno, por je ves zdelan, kodrasti ohrovt pa se pripravlja, da bo šel v cvet. Vedno smo tako rekli: gre v cvet.
Vito je zaspal na soncu. čeprav tudi že išče senco. Ko pa nekaj časa počiva na hladnem, se odpravi na sonce in pomoli vse štiri od sebe ter uživa na soncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar