Srčki, fajgli in potonike

Moja stara mama  je imela majhen vrt. Na strmini ob gozdu je bila krča. Krča je bila z motiko prekopana zemlja, na bolj strmem terenu, kjer se s kravami in plugom ni moglo orati. Krča se je prekopala zgodaj spomladi, ko se je zemlja odcedila zimske mokrote in se je v košu na hrbtu nanosil hlevski gnoj, da se je pognojila. Na krčo se je posadil krompir, zgodaj spomladi, da se ga je lahko hitro začelo izkopavati. Krča je bila ne topli sončni legi. In z mojo staro  mamo sva ga hodile izkopavat, ko je na vrtu zrastel prvi grah, rekli smo mu cukerjek. Še danes se spominjam okusa te juhe, kako je bila dobra in sladka.
Vrt pa je bil le majhen prostor, dve gredi, na sredi pot med gredama. Stara mama je imela na tem vrtu sladki grah, solato, peteršilj, (korenje je bilo rumeno in na njivi), na sredi vrta grm rožmarina, v enem kotu srčke, v drugem potonike in še v enem kotu vrtnico, vmes so bili temnejši fajgli. Rožmarin je vsako jesen presadila v star lonec in ga odnesla v lojpo, kjer je počakal do pomladi.

Tudi jaz sem lani zasadile rumene fajgle in rdeče srčke. Ker so to cvetice, ki so jih imele naše babice in so krasile kmečke vrtove. Da jih ne bom pozabila in za spomine.

Rdeče potonike, moja stara mama jo je imela v vrtu, jaz pa sem jo presadila na drugo mesto, je pa  čisto  prava potomka izpred več desetletij, ki jo je imela stara mama. Svileni cvetni listki se sicer usujejo, kar prehitro, bi rekla, ampak čar in lepota te rastline je neskoončna.