Dež, dež, dež ...

 Včeraj smo imeli trgatev v naših vinogradih, brez sonca, cel dan z rahlim pršenjem, brez toplote in sončnih žarkov; bilo pa je veliko dobre volje.

Slika naših goric, ko sije sonce. In pogled na Skokov kugl v ozadju. Vito pa spredaj, on nikoli ni prav daleč stran.

Sestrična in njena družina, ki obdelujejo naše gorice, vedno pripravijo prijetno trgatev. Bilo je veliko smeha, petja in dobre hrane, od domačih buhteljnov, potic vseh sort in peciva, do ciganske kotlovine, ocvrtih bederc in pečenke. Po celoletnih opravilih v goricah, so nam pripravili za zaključek lepo praznično trgatev.

Tudi Bruno ni manjkal. Pes sestričnine družine. Ubogi stari Bruno, vedno jih hoče spremljati v gorice, čeprav je tako zelo star in ves ubog. Zadnji dve tački ga več ne ubogata, s težavo  vstane, slabo sliši, res nosi s sabo prav vse tegobe starosti. Kljub vsem težavam pa je še vedno neizmerno zvest svoji družini in si želi biti vedno in povsod zraven njih. Brunovo celo pasje življenje je ena sama zvestoba in privrženost, velika navezanost na sestričnino družino. Bruno ves betežen in izmučen, hoče kljub starosti še vedno čuvati svojo družino.

Tudi Vito takole žalostno na deževen dan čuva naša vrata in moje škornje. Včasih v dežju ga moram kar prositi, da me spremlja, stoji pod nadstreškom in zbira pogum, da se odpravi na dež. Pa ga vedno potem obrišem, da ni moker.

Deževen dan je namenjen pasjemu počitku.

Čas enakonočja

Dan jesenskega enakonočja. Kar pomeni, da se leto preveša že proti zadnji četrini. Kako bežijo dnevi, tedni...leta. Ko se mi čas vedno bolj nalaga na moja pleča, me z leti razveseljujejo čisto druge stvari, spreminja se moj občutek za naravo, drugače doživljam vsako uro dneva. Zdaj so mi jutra s soncem, ki zažari na oni strani Bolfenka,  drugačen začetek dneva, kakor včasih, ko sem si zjutraj samo želela še malo pospati. Hvaležna sem našemu štirinošcu, ki  že navsezgodaj nestrpno poskakuje okrog mene, da se hitro porihtam in se odpraviva ven, v najine dobrave.

Prišel je torej čas, ko sonce blago greje, ko že nosimo drva v hišo in je prijetno toplo, ko zakurimo v našo peč. Cela hiša trenutno še vedno diši po sušenju hrušk, ki jih še kar naprej sušim po metodi naše mame. Oni dan mi je ena znanka svetovala, da si naj kupim sušilec. Mi ne pade na pamet, da bi se odločila za takšen nakup, ker mi je lepo, če spoštujem stare načine sušenja in me obdaja sladek vonj hrušk.
Na vrtu so se rastline tudi zagnale v rast, po vsej tisti pripeki in suši, je moj vrt trenutno ves zelen, precej od trave, pa tudi solata, špinača, blitva, brokoli lepo rastejo. Stročjega fižola je prav tako v izobilju, spet ga vsak dan kuham in je mož včeraj vprašal, če bomo zdaj spet samo fižol jedli. Mislim, da je lahko še kar zadovoljen, ker ne kuham en dan blitve, drugi dan pa špinače.

 Sončnice, ki so bile vse poletje kilave in uboge, so prekrasne. Vse zlate in mogočne.

Dalije kar žarijo in se bahajo, to so zame vedno rože poznega poletja in jeseni, vse tja do novembra so prekrasne, škoda, da jih prva slana vedno pomori. Zdi se mi, da dalija ne sme manjkati na pravem kmečkem vrtu. Roža podeželja in spominov, ko so bile raznobravne dalije tudi na našem vrtu.

Mali beli knofeki, rožice za vse poletje in jesen, nič moderna rožica, je pa prav tako rastla na maminem vrtu in sem jo spet zasadila, rahlo neprijetnega vonja.
Vremenska napoved obeta lepo vreme za naslednje dni. Veselim se jesenske svetlobe, sonca in vetra, ki poganja sosedov klopotec.

Eno leto

Eno celo leto je minilo brez Julčke. Moje drage prijateljice.

Orhideja, ki mi jo je podarila, mi je zacvetela.

Tone Pavček je zapisal:

Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam si SONCE
in da s vseta odganjaš - SENCE.

Julčka,  bila si SONCE!

Čas pobiranja, nabiranja

Trenutno sem  tako zelo zaposlena z raznimi opravili, da včasih komaj malo predahnem, ob kavi preberem le nekaj vrstic moje knjige, pa spet hitim dalje, mož pravi, da sem si preveč naložila.  Se kar strinjam.
Danes sva bila spet v mestu, mož je imel kontrolo pri svoji zdravnici,  čakalnice v bolnišnici me  utrudijo, tako psihično in telesno, moža pa sploh, na obraz mu leže nekakšna sivina, oči se mu vdrejo nekam globoko, podočnjaki postanejo kar črni. Nekako sva se prebila, bilo je že huje, ko sva se pa vračala domov, je celo posijalo sonce. Pes naju je srečen pričakal na sredi ceste in si skoraj zlomil rep, tako je opletal z njim. Soseda se ga je usmilila,  ko je bil zaprt v hiši in ga je po petih urah pripora izpustila iz hiše. Imava dogovor, da ga spusti na prostost, če sva predolgo odsotna.

Sicer sem pa v fazi pobiranja pridelkov. Najbolj težaško delo je pobiranje lesjoč.

Pravilnega imena za te drobne hruške, rahlo trpkega okusa, niti ne vem, sem jih pa morala pobirati že v otroštvu, takrat mi je bilo to delo še posebej zoprno, danes pa hodim po kolenih in jih prav z veseljem nabiram. Mož malo sanjari, da bomo pozimi skuhali  žganje in je zelo zadovoljen, ker sem jih nabrala že kar precej.

O slivah najraje ne bi nič govorila. Polne so tako, da se  veje lomijo, nedostopne pa tako, da bi se človek zjokal. Zvlekla sem si  lestev pod eno drevo, bilo je skoraj smrtno nevarno, ampak sem jih kar nekaj natrgala, skuhala veliko marmelade. S pobiranjem sliv za žganje pa še nisem začela. To puščam za konec, ker zaenkrat še nimam volje se plaziti pod tistimi drevesi po vseh štirih.

Najraje pa pobiram hruške. To so naše Dobre lojze, imamo jih toliko, da bi jih lahko kar prodajali. Popolna ekološka pridelava, dobre, sočne, sploh enkratne. Iz njih sem skuhala kompot, jih dodala k marmeladi, sušim jih vsaki dan. Suhe so najboljše, najbrž pa niso za tiste, ki imajo preveč sladkorja, ker so izredno sladke. Tudi iz teh bo pozimi žganje. Moram biti pa kar optimistična, če nama bo to najino zabrčavanje uspelo. Vedno smo govorili, da se sadje ta kuhanje žganja mora zabrčvati. Ne poznam slovenskega izraza za zabrčavanje, mož pa je že zaspal, da bi ga povprašala.

Smo pa še vedno sredi nabiranja gob. Sicer mine kakšen dan, da je gobja bera malo manjša, gobarjev pa je še vedno ogromno. Tudi jaz še kar vztrajam, čeprav sem danes že resno morala razmisliti, komu še nisem dala gob. Pa sem kljub temu proti večeru še šla malo po gozdu, nekaj gobic nabrala. Vito in Ringo pa sta se zabavala po svoje.

Gobe

To je pa čisto pravi goban. Začela se je namreč prava gobarska sezona.Posledica pa je množično drvenje avtomobilov mimo naše hiše, vsepovsod parkirani avtomobili, kričanje po gozdu, polno prekucnjenih gob in odvrženih plastenk.

Naš pes, ki mu je eden najljubših placov, ležanje pred hišo, čisto na robu ceste, je v resni nevarnosti. Z možem sva vseskozi v stanju nekakšne opreznosti, če se sliši kje kakšen avtomobil, da pravi čas zbudiva psa in ga potegneva s ceste. Čeprav mu stokrat na dan rečem: "Vito, dol s ceste!", se premakne komaj za kakega pol metra, ko pa se obrnem stran, je spet na istem mestu.

Morali bi napraviti ograjo, da bi bili bolj brez skrbi, da ne bo skočil na cesto pred avto, ali pa spal na cesti.  Doslej smo imeli še kar srečo, nezgod ni bilo.
Sicer pa o gobah. Sem strastna nabiralka, imam svoje kotičke, place, čeprav absolutna nepoznavalka. Nabiram samo jurčke, lisičke, dedeke, turkece. Poznam sicer še kar nekaj užitnih gob, vendar jih ne nabiram.

Mož živi bolj kot ne na dieti, zato tudi gob kaj veliko ne kuham. Enkrat sem napravila gobjo juho, tako z malo krompirja in kančkom smetane, danes sem zame pripravila restan krompir z gobami, to pa je zaenkrat vsa moja kuha gob. Čeprav nekako velja pravilo, da gob naj ne bi podarjali, jih jaz najraje komu dam.

Zdaj vsako jutro s sosedo, ko nahraniva najine živali, zavijeva proti Pesku ali v Štambergo, se malo naposlušava druga druge in zraven gledava pod noge, če je katera čez noč zrastla. Psa se srečno podita naokrog, nikoli prav daleč proč. Danes zjutraj sva se malo preveč oddaljili in sva potem nadaljevali vsaka po svoje. Srečali sva kar nekaj gobarjev, prav vsak je kaj našel. Pravijo, da nikoli nihče ne pobere vseh gob. Vedno ostane še kakšna skrita. Tako je tudi najbolj prav. Narava poskrbi za vse.