Ketne gor

Zgodilo se je, da sem danes prvič v življenju pred najbolj strmim ovinkom morala montirati avtomobilske verige. Ne vem sicer, če čisto po predpisih, odpadle niso,  avto pa je parkiran pred domačo hišo.

Cesta je sicer splužena, vendar je še kar nekaj snega na cestišču. Čez kakšen dan bo bolje, če bo kaj sonca in ne bo veliko novega snega. Kar pa je skoraj nemogoče, ker Pečenko in Velkavrh napovedujeta novo sneženje.

Lopate so prislonjene kar pred hišo, da so pri roki zjutraj, ko stopim na svetlo. Kidanje snega mi je že od nekdaj v veselje.

Zima, zima bela vrh gore sedela..., pesem nagajivka Otona Župančiča. Neomadeževana belina se blešči v našem sadovnjaku. Najbrž sem kar preveč ponosna, ker je na našem hribu sneg zares bel še dneve po tem, ko je zapadel.

Včeraj je odšel v pasja nebesa Bruno. Sestričnina družina je zelo žalostna, Bruno je bil njihov zvesti spremljevalec štirinajst let.  Tako zelo pameten, lepo vzgojen in ubogljiv, prijazen do ljudi in drugih psov, miren, ljubeč in potrpežljiv  z otroki ter neskončno in do konca  predan sestričnini družini.

Vito pa je naš pes in ga imamo radi. Je precej svojeglav, zna pa sesti, naredi prostor, dobro ve kaj pomeni "fuj", mislim pa, da  v pasji šoli ni sodeloval pri  tistih vajah, ko so se učili ukaze "sem" in "pridi".  Rad ima sneg, ki se mu  zelo prijemlje na dlako in ima veliko dela, ko si tiste kepice skubi. Seveda to najraje počne na sredi kuhinje, da je vse mokro.

Regrat in Sveti Bolfenk

Ker Miša (Pušenjak) strogo odsvetuje rovanje po zemlji, ko je ta še mokra in hladna, sem se danes odpravila na naš breg in nabrala prvi regrat.  Sončen dan, prav vsak sončen dan  me kar vabi, da bi prijela v roke motiko in šla kopat. Na vrt ali kamorkoli. Mož je s škarjami napadal šipkove in robidove grme. Trnja je kolko češ. Ima dela za lep čas. Potem pa je obrezal še izabelo. Imamo en trs, ki je star skoraj toliko kot mariborska stara trta. Sicer malo pretiravam, je pa zares kar stara ta naša izabela.

Popoldan sva s sosedo odpešačili do Bolfenka, da sva malo pogledali za mačehami na grobovih. Mačehe lepo cvetijo.

Skromna podružnična cerkev Sv. Bolfenka je pravzaprav prava lepotica na vrhu hriba. Naš župnik je pred leti poskrbel, da je zelo lepo obnovljena, lani je dodal tudi nova cerkvena vrata. Sveti Bolfenk bi naj bil zavetnik gozdarjev, tesarjev, oglarjev. Vse nas pa varuje že od 14. stoletja, ko je bila cerkev sezidana.

Pogled na Bolfenk iz Budne, v času zahajajočega sonca.
Najlepša maša pa je zame že od nekdaj na nedeljo, ko je Telovska procesija. Takrat se postavijo okrog cerkve brezova drevesca in oltarčki, procesija gre od oltarja do oltarja. Tisti napevi (kuge, lakote in vojne ... reši nas, o Gospod...), kadilo, veter, ki itak vedno piha okrog cerkvice, prelepo je in prav srhljivo mistično.  In malo srednjeveško.

Mož ob večerih sestavlja okvirje za svoje čebele. Delovni kotiček si je uredil na klopi za pečjo.

Za konec pa še naš Vito.

Ker sem ga kregala, ker je spet izkopaval Ringove zaklade, se je skril za hišo. Zamerljivi pes.

Vleče se, vleče se januar

Moja mama mi je včasih rekla, da se vlečem kakor januar. Če sem bila prepočasna pri kakem delu, seveda. Vedela je tudi, da je januar "najdaljši" mesec v letu,  nismo še niti na polovici, prav zares se vleče. Morda bi čas tekel hitreje, če bi kidali sneg, kakor smo ga lani v tem času.

Lanska zima je bila res tista prava zima. Januar je bil ves v snegu, takrat sem sicer bila zares tečna, ko sem kar naprej morala premetavati sneg, letos pa sem  bila najprej vsa vzhičena, ko nas ni še niti malo zametlo, zdaj pa sem že skrajno nezadovoljna. Zjutraj, ko vstanem in spustim psa ven, ptički žvrgolijo, kakor na ptičji svatbi. Ker sem lani morala kupovati ptičjo hrano in so se mi sončnice zdele včasih predrage, sem si za to zimo pripravila svoje sončnice in orehe za ptičke, pa jih sploh ni potrebno hraniti. Mož je zadnjič bentil na dilah (dile - podstrešje), kjer imam na starem prtu sončnice. Lahko bi jih že res pospravila v kako škatlo, pa še nisem zbrala volje. Lani je pospravil podstrešje, jaz pa vsaki čas kaj odložim gor (kako vrečo s starimi cotami). Misli, da če enkrat pospraviš, da je to za večno. Pa ni.

Na vrtu  še vedno pobiram brokoli, kodrolistnati ohrovt, zelje, radič, motovilec, zimsko solato, peteršilj.
Kremna juha iz brokolija je moževa najljubša juha. Kar velikokrat je na jedilnem razporedu.

Naša krtova dežela. V sadovnjaku so krti našli svojo domovino. Najbrž jih je kaki miljon,  zemljo kupčkajo, kakor da so na tekmovanju za najlepši kup.

Tudi takšna je bila lanska zima. Vzhajajoče sonce nad našo hišo. In ker sem danes tako depresivna in zapravljam čas brez veze, se moram spomniti na tisti rek: Ni važno, kako se počutiš, obleci se in pojdi ven. Čakajo me trije orjaški kleki, himalajski bor in himalajska cedra, da jih posadim. Ervin se je spet izkazal in mi dal nekaj sadik. Bom v naši Budni posadila še nekaj novih rastlin z imeni iz drugega konca sveta. Marsikaj že itak raste. Tujerodne vrste sicer, mislim, da so vse, ki sem jih že posadila, sprejemljive. Megla se je dvignila, čas je, da se spravim iz hiše.

Sem čakala, da minejo...

... prazniki. Z leti, ki se nabirajo na mojih ramenih, na kosteh, laseh, koži, nasploh na meni, so mi prazniki vedno bolj odveč. Vsa ta praznična novoletna vznesenost mi ni več blizu. Postajam malo čudaška? Najbrž. Včasih se pogledam v ogledalu, hvala bogu brez močne svetlobe in brez očal, pa se vprašam, ali sem to res jaz. Če pa se slučajno v ogledalo  pogledam z očali, se itak več ne poznam.

Pa sem vseeno napravila še torto v tem novoletnem času. V čast praznikov in obiskov. Nikoli moje torte niso za razstavo, pojemo jih pa kar radi.

 

In povsod sem  okrasila s kotonostrom (panešpljico), ki je zdaj zares prečudovita s svojimi rdečimi bubikami.

Zima nam zaenkrat še prizanaša, resje se je na sončni legi  začelo barvati. Smo že kar malo zaskrbljeni, ko je vreme tako pozno jesensko (morda zgodaj spomladansko?).  Morda smo se preveč bali zime, da bomo spet odrezani od civilizacije? Nismo še pozabili lanske zime. Narava pa se že kar prebuja, trobentice na naših bregovih že cvetijo. V dolini so najbrž že zacveteli zvončki. Ugibam.

Danes sva z možem imela zelo deloven dan. Posadila sva kar petdeset smrečic. Na strmini, zadaj za hišo. Vse niso tako lepe, kakor je tale, ki je v bistvo letošnja božična,  manjše so.  Napulila sva jih v gozdu in skrbno zasadila. Vsaka je dobila svoj količek, da ji bo v oporo, ko bo vetrovno. Pa tudi zato, da jih ne bom pokosila, ko se bom zapodila z mojo kosilnico na nitko po strmini. Veliko grmičkov, trte, rož sem že porezala. Da bi se včasih najraje razjokala. Namen sajenja smrek je, da se ne bi videl naš zapuščen Pungrt za hišo. Pungrt je bil namenjen za pašo. Ko je pred mnogimi leti odšla zadnja krava od hiše, je Pungrt  vedno bolj porasel s praprotjo, bezgom, največ s koprivami in trnjem. Obupala sva nad našim zanemarjenim Pungrtom in sedaj poskušava zasaditi smreke. Vsaj na zgornjem delu.

Posadila sem tudi dva pušpanova grmička. Lani sem jih že tudi nekaj, pa rastejo tako počasi, da jih včasih komaj vidim v travi. Moja mama je vedno rekla, da pri pušpanu moraš biti potrpežljiv. Počasi, počasi, vendar še vedno dovolj hitro za pokropitev na parah (tako je bilo včasih).

Naša Budna, oblak je prešel in sonce  jo je obsijalo, ko sem jo gledala iz Skokovega kugla. Zdi se mi, da se je sonce že za malenkost dvignilo nad Skokof kugl. Pravzaprav se Budnčani res ne moremo pritoževati, skozi vse leto smo na soncu. Spodaj pod nami so kraji, ki od decembra do februarja sploh ne vidijo sončnega žarka.

Gozdna cesta, tako značilna za naš predel Haloz. Pozabljeni smo od vseh. Ministrstvo nam pa kljub vsemu vsako leto pošilja položnice za vzdrževanje gozdnih cest. Smo manj pomembni državljani in so manj pomembni gozdovi.

Vito uživa v trenutnem vremenu. Vroče mu ni, rad pa vidi, da mu dam košaro na sonce pred hišo. Tako ima najlepši razgled na cesto v obe smeri. Teče tretje leto njegovega življenja v Budni.