Slabi dnevi

Že res, da se ta pozno jesenski čas spreminja v zimo, ko so temperature zjutraj že kar pod nulo, pihal je tak krivec, da sem eno jutro prezebla do kosti, vendar to ni vzrok za moje nepisanje. Imam slabe dneve, moževa bolezen  je že tedne tako zoprna, ima neznosne bolečine, da  nima volje za nič in veliko razmišlja o koncu.
Oni dan sem vozila dedija v bolnišnico, na pregled pri specialistu, moral bi ostati v bolnici, boji se hospitalizacije, sam v popolnoma drugem okolju. Leta so mu prinesla popuščanje srca, odpovedovanje ledvic in še druge težave.

Potrgali smo kakije, ti  ne rastejo samo na Primorskem, tudi pri nas v Budni. So se že omedili in so odlični. Morda za malenkost bolj drobni, sicer pa zares prekrasni. Z možem razmišljava, da bi posadila še eno sadiko, malo sva se obirala in naju je zmrzal prehitela. Bova že.

Zdaj pečem kruh po hčerinem receptu, v glavnem  iz ržene moke, z malim dodatkom krušne. Ni tak tipičen haloški kruh, je pa dobrodošla sprememba. Posebej mož se kar hitro naveliča, če pečem vedno isti kruh. Pri njegovi bolezni, ko se mu včasih upre vsa hrana, mu moram stalno skrbeti za spremembe.  Jaz sem zrastla pri kruhu moje mame: krušna moka in domači kvas. Včasih je dodala še poparjeno polento, ta je bil še posebej dober. 

Obilno dževje prejšnjega tedna je  vzrok, da se je sprožil plaz in odnesel del cestišča. Odsek ceste je nevaren, bog ve, kako bo v snegu, naša soseda se morata vsak dan voziti v službo po tej cesti. Budnske ceste so ena velika beda in žalost.

Tudi Vito je bil bolan. To je prava podoba bolanega psa. En dan bruhanja in veliko žvečenja pasje trave, pa je bilo bolje.

Včeraj zjutraj pasji pozdrav dveh prijateljev, tako se vsako jutro pozdravita in pomerita svoje moči, potem pa se vsi trije družno odpravimo na jutranji potep.

Ceste, ceste...

Po sinočnem deževju smo danes omenjeni  celo v novicah na Valu 202.  Zaradi  cest, ki so poplavljene. To so sicer poplavljene ceste v naši bližini, ceste v občini Majšperk, po katerih se vozimo, ko gremo v  širši svet. Dravinja nas ne doseže, ostaja spodaj v dolini, čeprav se razlije po travnikih, cestah in ogroža hiše in ljudi.
V Budnem ne more biti poplavljenih cest. Lahko so plazovi, podrta drevesa, take nevšečnosti.

Budnčani smo spomladi želeli navoziti malo gramoza na našo cesto. Pa nam na občini niso dali soglasja, da ni potrebe po novem gramozu. Zdaj se približuje zima, cesta kaže žalostno podobo.

Sosed je včeraj svoj avto pripravil na zimo z zimskimi pnevmatikami, danes pa smo ugotavljali, da mu najbrž ne bodo pomagale, ilovica je prišla na površje, luknje so globoke,  ko bo zapadel sneg, bo še huje.

Pred dnevi smo razpravljali o Budni, našem bivanju tukaj, življenju na vrhu hriba, sobivanju z naravo in lepotah, ki jih uživamo, svobodi, ki jo imamo v sebi in okoli nas, potem pa smo ugotovili, da smo še kako odvisni od ceste. Ko je moj mož januarja letos doživel težko bolezensko izkušnjo, ne bi preživel, če bi bil takrat v Budnem, k sreči se je zadeva zgodila v mestu.

Vsi vemo kje je Ljubljana, Paris ali London, kje pa leži Budna, nas ve le malo. Živimo v oddaljenem kotičku naše države, naše občine. Še  kako nam cesta  dokazuje, da kljub vsem davkom nismo enakovredni državljani in občani, nimamo asfalta, nimamo javne razsvetljave. V jasnih nočeh nam pa zvezde lepše žarijo. V sončnem vremenu pa tudi cesta kaže lepšo podobo.

Mogoče nam bo pred zimo še uspelo nasuti malo "šodra" na našo cesto.

Jesen

Je minilo že kar nekaj časa od mojega zadnjega pisanja. Zelo sem bila zaposlena; nabirala sem kostanje. Lansko leto sem začela z nabiranjem za prodajo, letos prav tako. Kostanjev je bilo veliko, pobiralcev prav tako. S sosedo sva bili pridni, zjutraj sva šli v gozd še pred zajtrkom, popoldan pa še enkrat. Vmes sva opravili še vso najino vsakdanje delo.

Vito in Ringo sta bila pa najina zvesta spremljevalca. Ker je letos ogromno divjih prašičev, sva bili srečni, da sta z nama, da bi naju pravi čas opozorila na "nevarnost". To je sicer bolj neumna tolažba, ker prašiči tako ali tako ne bi prišli v našo bližino, po nekih skritih globelih pa tudi nismo hodili.

Bilo je tudi polno jesenskih opravil, sajenje mačeh in čebulic, novih grmičkov, brez sajenja jaz ne morem.

Kutine so mi vzele veliko časa. Najprej sem jih lupila, ko sem jih vlagala  za kompot, potem sem naslednje runde kuhala z olupki. Je tudi z lupino zelo dober. Nasploh je zame kutinov kompot  najboljši, ima čudovit okus in aromo.

Zelje je pa kljub suši in vremenskim tegobam še kar zraslo. Naribala sva ga z možem, kar zunaj na dvorišču, v lepem sončnem vremenu, skisalo se je v dobrih dveh tednih in sem ga enkrat že skuhala. Tako smo spet po nekaj letih založeni tudi z zeljem.
Poleti sem posejala tudi repo, dolgo ni bilo nič iz nje, ker pa nas je jesensko vreme  letos pocrklalo in je sonce lepo grelo, se je tudi repa odebelila. Ne sicer tako kot v pravljici, ko so vsi pulili repo, jaz ne rabim pomoči, jo zmorem sama izpuliti.

Moja mama je  repo kisala na domačem kvasu, po tem receptu sem jo jaz naribala predvčerajšnjim, mislim, da bo repa jutri skisana.

Vito in Ringo se preganjata vsak dan, uživata v svobodi in druženju, lepo je opzovati to njuno pasje prijateljstvo. Ringo pa vmes ves čas lula po mojih grmičkih in rožah. Kaj čem?!