Srčki, fajgli in potonike

Moja stara mama  je imela majhen vrt. Na strmini ob gozdu je bila krča. Krča je bila z motiko prekopana zemlja, na bolj strmem terenu, kjer se s kravami in plugom ni moglo orati. Krča se je prekopala zgodaj spomladi, ko se je zemlja odcedila zimske mokrote in se je v košu na hrbtu nanosil hlevski gnoj, da se je pognojila. Na krčo se je posadil krompir, zgodaj spomladi, da se ga je lahko hitro začelo izkopavati. Krča je bila ne topli sončni legi. In z mojo staro  mamo sva ga hodile izkopavat, ko je na vrtu zrastel prvi grah, rekli smo mu cukerjek. Še danes se spominjam okusa te juhe, kako je bila dobra in sladka.
Vrt pa je bil le majhen prostor, dve gredi, na sredi pot med gredama. Stara mama je imela na tem vrtu sladki grah, solato, peteršilj, (korenje je bilo rumeno in na njivi), na sredi vrta grm rožmarina, v enem kotu srčke, v drugem potonike in še v enem kotu vrtnico, vmes so bili temnejši fajgli. Rožmarin je vsako jesen presadila v star lonec in ga odnesla v lojpo, kjer je počakal do pomladi.

Tudi jaz sem lani zasadile rumene fajgle in rdeče srčke. Ker so to cvetice, ki so jih imele naše babice in so krasile kmečke vrtove. Da jih ne bom pozabila in za spomine.

Rdeče potonike, moja stara mama jo je imela v vrtu, jaz pa sem jo presadila na drugo mesto, je pa  čisto  prava potomka izpred več desetletij, ki jo je imela stara mama. Svileni cvetni listki se sicer usujejo, kar prehitro, bi rekla, ampak čar in lepota te rastline je neskoončna.

Rumeno kot sonce

Moja mama je skoraj pol svojega življenja delala v tekstilni tovarni. Na sindikalnih razprodajah v tovarni je kupovala kamgarn za hlače in krila, volneni velur za plašče. Celotno osnovno šolo sem nosila krila iz kamgarna. Ko je deževalo, bi lahko taka krila sama stala pokonci, tako zelo so se napojila z vodo, blago je postalo trdo in težko. Krila  mi je šivala  njena sodelavka,  ki  si je kupila šivalni stroj in bila dovolj spretna, da je znala krojiti. To so bila krila z naramnicami, v sivi ali rjavi barvi. Zraven mi je ta šivilja sešila kakšno platneno, morda iz poplina pisano bluzo. Potem so v tovarni začeli izdelovati še volno za pletenje. Tudi volno je mama kupovala na sindikalnih prodajah. Kot najstnici mi je priskrbela jopico iz živo rumene volne, ni mi bila všeč, takrat se ni nosilo rumene barve, jopice (jopica je v tistih časih bila sviter) so bile povečini rdeče ali modre barve. Najbrž je že zmanjkalo rdeče in morde volne, ko je bila na vrsti mama. Ker nisem bila zadovoljna z barvo svitra, mi je mama rekla, da je rumena barva kot sonce, ki je toplo in nas razveseljuje in greje. V rumeni barvi  sem preveč izstopala, ampak jopico sem kljub vsemu morala nositi.
Danes sprejemem rumeno barvo čisto drugače. Rumena barva mi vedno pomeni upanje in svetlobo. In v tem času me obkroža ogromno rumenega cvetja, še posebej sem vesela, ko lahko naberem rumenih narcis in jih nesem mami, da ji na grobu rumeno zažarijo.

Tulipane sadim vsako leto v največje veselje voluharjev. Ta rumeni tulipan je imel srečo, da je ušel voluharjevemu pohodu.

Pogled mojega psa nakazuje rahlo užaljenost. Morda sem šla mimo njega in ga nisem počohala. Morda pa je dremal in sem mu ukazala, da malo dvigne glavo in pogleda v aparat.