Včeraj me je soseda vprašala, če se spomnim besede "šobalje". Kako bi se je ne spomnila! Celo otroštvo mi je zaznamovalo prav šobalje.
Takrat nismo imeli električnega štedilnika. Že zjutraj se je zakurilo v štedilnik, potem spet za kosilo in večerjo. Tako je bilo poleti. Pozimi je gorelo v štedilniku cel dan. Za zimo so se pripravila drva, poleti smo pa morali otroci vsak dan v gozd po šobalje.
Pobrali smo vse suhe veje in vejice ter jih znosili domov.
Naš Vito sredi šobalja. Danes sva si vzela čas in šla po gobe. Našla sva enega gobana in eno lisičko. Kaj čem, to res ni da bi se hvalila, imela sva pa lep sprehod po našem gozdu.
Šobalja pa danes tudi ne puščamo v gozdu. Vsaj tam ne, kjer ga ni tako zelo težko zvleči do ceste. Imamo ga lepo nažaganega in spravljenega, z njim se grejeva v teh hladnih jesenskih dnevih. Ker hitro gori, je treba paziti, da ogenj ne pogasne.
Po cesti domov, gozd postaja vedno lepši, zelena barva izginja po malem, prihajajo druge barve, tople barve, čeprav temperature niso več tako tople. Danes pa je bil dan čudovit, sonce je prijetno grelo, jesen je prečudovita. Zjutraj je bila dolina vsa bela od megle, pri nas pa ena sama sončna svetloba.
Moja deteljica se je zagnala v cvetenje in cveti, cveti, cveti, da je prečudovita. Kako naj to lepoto kmalu odnesem v temačno klet? Začela sem s puljenjem medmešnic (poletne astre), fantičekof (cinije) in še drugih. Žametnice so v najlepšem cvetju, regine tudi. Naj še malo počakam, jim pustim, da se bohotijo in bahatijo. Ja, pustila jih bom, slana jih bo itak pomorila.
Včeraj je bila na obisku ena zelo prijetna mojstrica fotografije, s skoraj polmeterskim fotografskim rorom, mednarodno prepoznavna in zelo uspešna. Vem, da jaz z mojim igračkastim fotoaparatom ne delam kvalitetnih fotografij, nimam nobenega znanja, ne talenta, imam pa veselje, da včasih zabeležim kakšen trenutek.
Do zime, ko bomo pokurili šobalje, pa se sušijo naša drva. Do druge zime imajo čas.
